Pogovor z Mariem Wirzem

dihati_200V enem dihu

 

Mario Wirz, Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo, prevod Tanja Petrič, Škuc Lambda, 2011.

Pripovedovalec oziroma, bolje rečeno, pisec nočnega poročila od časa, ko je izvedel, da je hiv-pozitiven, živi v dolgi noči. In nobenih ovc ni, ki bi ji štel in bi mu pomagale zaspati – samo T-celice pomagalke. Zanj je zdaj varen samo še seks, ne pa tudi dnevi in noči.

Štiriintridesetletni Volker/Mario brezkompromisno pretrese svoje življenje, najbolj pa svoj odnos z materjo in Janom. Pri materi gre za precej klasičen odnos ženske, ki ob odsotnosti moškega simbolno zasede svojega sina: »Ko boš stal ob mojem grobu, se boš zavedel, da te nihče ni imel tako zelo rad kot tvoja mama. Ti si moj smisel, moje življenje. Ti si moj mali mož. Potrebujem te. Zmeraj sem se žrtvovala. Za vse je treba plačati. Treba se je prilagoditi.« Jan pa je njegova velika ljubezen, ki je odšel z drugim, česar mu pripovedovalec ne more odpustiti.

V noči brez spanca se pripovedovalec duši v svoji preteklosti, ki se zgrinja nadenj kakor nepregledna mora. Medvrstniško nasilje, težave s sprejemanjem spolne usmerjenosti, igranje »pravega moškega«, klečeplazenje za odobravanjem tistih, ki nas prezirajo, poskus samomora, sovraštvo do samega sebe, čustvena pohabljenost, »divje pomanjkanje samozavesti«, zasvojenost s seksom po javnih straniščih, konzervativno-tabloidna koalicija in histeriziranje »gejevske kuge«. Brez predaha, brez milost, brez poglavij, a s poetično, ritmizirano prozo, ki nas zgrabi za vrat in stiska, stiska.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Mariem Wirzem

Na zadnjem Festivalu gejevskega in lezbičnega filma je imel dokumentarec o hiv/aidsu rekordno nizek obisk. Zdi se, da so ljudje, vsaj na splošno, naveličani te teme, navkljub zaskrbljujoči statistiki okužb.

mario_300Človeška narava je protislovna, vlada nam iracionalna dinamika. Nočemo, da nas morijo žalostne težave in žalostni filmi. Mnogo mladih vidi aids samo kot bolezen, ki jo je mogoče zdraviti. Ne vedo, da še zmeraj lahko vodi v smrt, da je klinična slika aidsa zapletena, da strašni stranski učinki terapije zmanjšujejo vitalnost in življenjsko radost. Neodvisno od aidsa: vemo, da moramo umreti, a dokler smo živi, se nočemo soočati s svojo smrtnostjo. Smrt ni zabavna. V preteklosti sta bila rojstvo in smrt del vsakdanjosti, naša družba pa bolezen in smrt odriva na klinike in v negovalne domove. Resničnost je postala velika limonada, mi pa smo osamljeni heroji svoji hecnih življenj. Aids uničuje zabavo in nihče ga noče gledati.

Hiv in aids sta ponavadi predstavljena kot zdravstveni problem. Se vam ne zdi, da gre pri gejevski skupnosti že od nekdaj tudi za veliko kulturno vprašanje?

Učinek aidsa na ves svet je prelomen in temeljen. Kulturne in zgodovinske posledice lahko primerjamo s posledicami sifilisa. Spolnost je spet izenačena s smrtjo in hudičem. Spolnost pomeni nevarnost. Ko sem bil mlajši, še nekaj let pred aidsom, je bil seks vznemirljiv užitek, bili smo mladi in nenasitni in radovedni, dnevi in noči so bili avanture za naša lačna srca in telesa. Bili smo lovci mladostnih sanj o svobodi in spolnosti. Aids je ubil ta kulturni razvoj emancipacije in seksualne samozavesti. To je en vidik. Drug vidik aidsa je močna solidarnost v gejevski skupnosti. Leta pred aidsom so bila velika zabava za geje v velikih evropskih mestih, katastrofa aidsa pa nas sili, da smo velika družina. Vem, da je slišati zelo sentimentalno in seveda ni čisto res, le kako bi lahko bilo. To je le pomembna minuta v desetletjih aidsa.

Kako se je knjiga Pozno je … starala v teh dvajsetih letih od svojega nastanka?

Če bi leta 1992 vedel, da bom 2011. še lahko pisal, bi knjigo napisal na drugačen način, ne vem pa, če bi napisal boljšo knjigo. Nenavadno se je soočati s tem mladostnim besedilom, spet gledam mladega Maria Wirza in vem, koliko let se je moral spopadati s smrtjo. Morda so vse naše knjige poskus izganjanja senc smrti.

V knjigi je Mario Volkerjev (mehek-kot-puding) močni alter ego. Kakšna je povezava med njima in pripovedovalcem?

Lahko bi našel še več imen za opis velike nore »komune«, ki živi v meni. Sem Volker, »jokica«, in sem Mario, »volk« in »skuliran junak«. Sem Bette, trapasta stara teta, in sem Lars, modrec. Sem Peter, divji otrok, in seveda sem nekaj mačk in starih konj in velikih medvedov. Nihče ni samo eden ali drugi, vsi smo multiple osebnosti. Ko sem bil mlajši, sem trpel zaradi zmede vseh teh glasnih pripadnikov svoje komune. Zdaj sem dovolj star, da sprejemam zmedenost življenja in samega sebe. Poskušam živeti v mirnem sožitju z vsemi osebami in živalmi, ki so jaz. A vsi v meni so umrljivi in ranljivi. Nežni in sočutni moramo biti do oseb v sebi in do drugih ljudi. Če smo pripravljeni na ljubezen in humor, imajo vsi v nas dobre možnosti.

Je bilo »nočno poročilo« poskus razbiranja, kaj (in zakaj) se je sploh zgodilo?

Kadar poskušamo povedati zgodbo svojega življenja, si začnemo izmišljati zgodbo svojega življenja. Vsak spomin je ustvarjalno in produktivno dejanje. Moje »nočno poročilo« je fikcija mojega življenja, je avtobiografija, je izmišljeno in resnično … je eden izmed glasov v moji »komuni«.

Kako skrbite za svojo psihično kondicijo?

Pozno je … je v Nemčiji izšlo leta 1992, dolgo je že tega, in kako sem lahko še živ? Včasih se mi življenje zdi kot roman, ki ga je napisal kak nor pisatelj. Toliko senc smrt visi nad vsemi temi leti. Hiv-pozitiven sem od leta 1985. Rak 1994. Rak 2008. Rak 2010. A spet in spet so bili angeli na moji strani. Že 27 let sem »dolgotrajni preživeli«. Morda si lahko predstavljate, kako težko je živeti med življenjem in smrtjo, dan za dnem, težko je seveda tudi za moje prijatelje. Vsakodnevnega cirkusa smrtnosti ni mogoče opisati. Vsak izmed nas je ujetnik resnice, ki je ni mogoče izpovedati. Naučil sem se biti hvaležen za vsak dan.

 

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Gotof sn: slava in hvala Fejsbuki!

»Se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija, nato kot farsa? Ne, to je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja