Newyorška policija – vljudna, profesionalna in spoštljiva … NOT!

PORTRET

Timothy Kennedy, Queer Justice League

Timothy Kennedy, vse fotke: Katvan Studio Inc.
 

New York. Christopher Street, lokal Stonewall Inn in znameniti »Stonewall riots« – zibelka svetovnega LGBT aktivizma … Vihrajo mavrične zastave, lokali so nabito polni, lgbt literatura se ne stiska na najbolj zakotnih policah, ampak ima zase kar celo knjigarno (Oscar Wilde memorial bookshop). V maju trans lepote zacvetijo na vsakoletnem Trans Prom plesu. Pred Stonewall Innom se pari zbirajo v parku Sheridan Square, ki ga krasi spomenik dveh istospolnih parov. Po ulicah v bližini parka neumorno jadra simpatična trans vedeževalka Simone v impozantni vijolični obleki, ki za skromno »napitnino« mimoidočim bere z dlani … Paša za slovenske LGBT oči!

Polistam po Time Out NY, informativnem časopisu dogodkov in prireditev, in odkrijem LGBT strani. Med množico zabav, srečanj, naj restavracij in lokalov, filmskih večerov in blage pornografije najdem oglas skupine QJL, Queer Justice League (Zveza Queer pravičnosti), ki vabijo na aktivistični sestanek. Pha! Saj imajo vse urejeno, tile Amerikanci, zakaj za vraga potrebujejo aktivistične sestanke?

Prijazni QJL-ovec Timothy Kennedy je za Narobe spregovoril o delu in smislu organizacije ter o lastnih izkušnjah o »svobodi in toleranci« v New Yorku. 

Na prvi pogled New York deluje kot varno in prijazno mesto za LGBT osebe – mavrične zastave vihrajo z lokalov, knjigarn, sex shopov in prodajaln, v Time Out kar mrgoli LGBT dogodkov in atrakcij … Kakšna je sploh še potreba po aktivističnih skupinah in kakšno vlogo imajo?

V New Yorku deluje veliko specializiranih aktivističnih skupin: azijski geji, geji črnci, trans ženske, zelo močna je tudi skupnost Chicks with Dicks … To je po eni strani dobro, saj so tovrstne skupine bolj usposobljene za delovanje proti specifičnim oblikam diskriminacije, hkrati pa obstoj tako specifičnih skupin ustvarja in poglablja razlike znotraj LGBT skupnosti.  Queer Justice League je bila ustanovljena z namenom združevanja ljudi vseh profilov, v imenu imamo tudi besedo justice (pravičnost), ki je ena od temeljnih vrednot QJL. Naše delovanje ni omejeno samo na LGBT diskriminacijo; ukrepamo tudi na drugih področjih, sodelujemo z drugimi organizacijami. 

S čim konkretno se ukvarja QJL?

Težko bi naštel vse, saj delujemo na širokem področju – imamo tudi mailing listo in blog, kjer objavljamo aktualne dogodke in obvestila. Med bolj odmevnimi akcijami je bojkotiranje lokala Caliente Cab, ki ga je morala Khadijah Farmer, lezbijka možatega videza, zapustiti v spremstvu varnostnika. Khadijah, ki je tam obedovala s prijatelji, je šla na WC, varnostnik pa je prišel za njo, tolkel po vratih in kričal, naj takoj zapusti prostor, ker je to žensko stranišče. Čeprav mu je Khadijah pokazala osebni dokument, iz katerega je bilo razvidno, da je ženska, je vztrajal pri svoji zahtevi – kosilo je morala pustiti na mizi, plačati in zapustiti lokal.

Vključeni smo bili tudi v proteste ob smrti temnopoltega mladeniča Seana Bella – na svoj poročni dan je umrl pod streli newyorške policije, ko so trije oboroženi policisti proti njemu izstrelili 50 nabojev.

Policijsko nasilje je trenutno tema, ki ji posvečam največ svojega časa. Zbiram denar za projekte, ki bodo opozorili na ta problem, za QJL sem navezal stik s predstavniki policije, skupaj načrtujemo večer javnega dialoga na to temo, kjer naj bi poiskali rešitve ali vsaj predloge za rešitve. Zaradi osebnih izkušenj mi je še posebno v interesu, da se na tem področju situacija izboljša. Svet se zaveda, kako ZDA pod krinko demokracije napada tuje države in krši temeljne človekove pravice po svetu, ne pa tudi, kaj se dogaja znotraj ZDA in kako pod krinko zakona organi nekaznovano izvajajo nasilje nad našimi državljani.

Si bil tudi ti kdaj žrtev policijskega nasilja?

Oh, imam veliko »prijetnih izkušenj« z roko postave; predvsem zaradi »neprimernega oblačenja«. Vse svoje odraslo življenje sem že zbiralec oblek in starega nakita; imam veliko oblek in kril iz ročno izdelanega blaga, narodnih noš, starih plemenskih oblačil – tako moških kot ženskih; pri oblačenju ne upoštevam tradicionalnih pravil, marveč sam sestavim kombinacijo, ki mi ustreza. Oblačenje je zame zunanji izraz moje notranje radosti. Zelo dobro se počutim v ročno izdelanem blagu, rad imam krila, uhane … Zaradi svojega načina oblačenja še nikoli nisem zašel v težave – razen z zaposlenimi newyorške policije.

Zgodilo se mi je že, da me je na podzemni policist v civilu potegnil iz vagona, dal roko v moje spodnjice in »pretipal« moje genitalije, nato pa ignoriral mojo zahtevo, naj mi pokaže značko. Bil sem ilegalno aretiran, zaprt med ščurki, podganami in fekalijami, kjer so mi policijski plačanci skušali prodati drogo, da bi me lahko za nekaj zašili. Nekoč so me prisilili, da sem se slekel do golega, medtem ko je debel policist pred menoj sesal ogromen črn dildo.

V zadnjih 16-ih letih so me policisti fizično napadli šestkrat ali sedemkrat, od tega dvakrat v zadnjem letu. Poniževali so me, mi ilegalno zasegli lastnino, me spolno nadlegovali in napadali. Zadnji napad, ki se je zgodil 28. maja 2007, bi me skoraj stal življenja. Vstopal sem v vežo domačega bloka, oblečen v črn kimono. Tik preden so se vrata zaprla, se je nekdo na silo skušal preriniti skoznja. Bila sta dva predstavnika NYPD. Eden od njiju, policist Rodriguez, je rekel: »Dobili smo prijavo, da se tod okrog potika gol moški. Mislila sva, da si to morda ti.« 90% moje bele kože je bilo prekrito s črno tkanino, tako da sem vedel, da je vse skupaj izmišljotina. Rodriguez je zahteval osebni dokument in hotel vedeti, v katerem stanovanju živim. Ker mu nisem odgovoril (stala sva poleg nabiralnika z mojim imenom in številko stanovanja), me je treščil ob steno, vklenil in odvedel k policijskemu vozilu, kjer na vratih piše vljudnost, profesionalnost, spoštovanje.

V segretem avtu sem bil zaprt dobro uro, medtem pa je zunaj pet policistov diskutiralo, kakšen prekršek mi lahko naprtijo. Začel sem izgubljati zavest in vedno težje sem dihal. Ko se je »konferenca« zaključila, sem bil na robu nezavesti in morali so me odpeljati v bolnico. Ker sam nisem mogel več vstati, me je policist potegnil iz vozila, kjer sem obležal naslonjen na okvir avtomobila, nato pa z vso silo treščil vrata vame. Ko sem zastokal od bolečin, je vprašal: »Je kaj narobe?«

Bolniškemu osebju sta rekla, da sem na drogah; moji družini pa so sporočili, da sta me našla in rešila, ko sem v spodnjicah hodil po mestu in se zmedeno obnašal. 

Strašno!

Ja, vsak tovrsten dogodek mi pusti neko travmo, vendar sem sedaj najhujše že prebrodil.  Ne nameravam igrati vloge žrtve, v nobenem primeru pa ne bom dopustil, da bo tako ravnanje ostalo nekaznovano. Povezal sem se z enim najboljših odvetnikov v New Yorku. Od tožbe si ne obetam zaslužka, marveč želim spremeniti zakon. Sedaj za zločine policistov plačujemo civilisti in smo tako dvakrat kaznovani. Ko bodo morali policisti prevzeti odgovornost za svoja dejanja in sami poravnavati stroške tožb, bodo zagotovo dobro premislili, preden koga ilegalno napadejo. O policijskem nasilju in njihovih nezakonitih dejanjih nameravam spregovoriti na Združenih narodih. V rokavu imam kar nekaj adutov, vendar jih sedaj ne nameravam razkriti. NYPD je z ilegalnimi napadi name dregnila v Pandorino skrinjico, in ne bom odnehal, dokler ne dosežem svoje pravice.

Tags from the story
Written By
More from Doris Orel

Ljubavna pisma

»Sovražim proslave,« začne Mitja Blažič svojo kolumno Cesar je nag! v prejšnji...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja