REPORT
Kdo oponaša koga?
Evrovizije ne maram preveč, čeprav poskušam razumeti, zakaj je toliko gejem ljuba: polna je glamurja, najrazličnejših puhlic, kvazi gejčkov, skoraj golih plesalcev in še celo kakšen trans se pojavi. (Je to to?) Zato sem se 13. Rozavizije (25. marca v K4) veselil in bal obenem: če bo posnemala Evrovizijo, bo katastrofa, če jo bo ironizirala, bi znalo biti zabavno. Resničnost je bila nekje vmes. Sem in tja kakšen od nastopajočih ni najbolje razumel, kaj je parodija, a so tudi ti s svojimi nastopi pokazali, da je Evrovizija že sama po sebi parodija, čeprav so bili, kljub naštudiranim gibom, v resnici rahlo dolgočasni.
No, ne glede na govorice o tem, kdo je zakaj zmagal, se je žirija odločila za tri nastopajoče, ki so dobro razumeli politično, spolno in seksualno parodijo. Tretje mesto so žirantke dodelile »Jadranki Juras«, drugo bleščečemu nastopu Aktivističnega kvirteta I Feel Slovenija, zmago pa »Željku Joksimoviću«, ki je bil krasna ironija pravega balkanskega mačota.
Salome se je sicer izkazala kot organizatorka, veliko slabše pa ji je šlo kot voditeljici (z izjemo preoblačenj za vsak izhod). Najbolj ubijajoč je bil njen uvod, ki se ni in ni končal, še posebej ko je naštevala sponzorje in slavila sebe. Minilo je več kot 10 minut, preden je na oder prišla prva nastopajoča! Ni čudno, da je morala Marlenna spodbujati publiko, naj pokaže malo več navdušenja.
Gostiteljica je povabila tudi nekaj estradnih gostij in (resnična) Jadranka Juras je bila ena od njih. Salome jih je pobarala, zakaj so se njenemu povabilu odzvale in Jadranka Juras je rekla, da se tudi sama večkrat vpraša, če ni morda lezbijka, »ampak nisem, nisem, nisem!!!« (?!?) Izjava, ki bi vsaj meni popolnoma zadostovala, da je ne bi nikoli več povabil.
Andrej Zavrl
Pogled »Helene Blagne« iz Aktivističnega kvirteta
Drugi svet
Salome ničesar ni prepustila naključju. Od nastopajočih je zahtevala, da so v zeleni sobi (khm …) Štirke ob enih popoldne – točno enajst ur pred nastopom. Seveda sem skupaj s svojimi kolegicami iz Kvirteta zvezdniško zamudil. Do Štirke smo z razbolenimi nogami, polnimi otiščancev, ki so jih na mukotrpnih vajah povzročale visoke pete, prikorakali ob štirih. Vzkliki in zgražanje gostiteljice so nas pustili hladne. In pozneje se je izkazalo, da bodo nastopale še večje zvezde: nekateri so namreč prišli tik pred zdajci.
Do generalke sta bili še debeli dve uri, ki sta ubijali s svojo dolžino. Prvi preskus je minil ob vsesplošni zmedi. Salome je zgubljala živce; vpila je na tehnike, ki niso pravočasno vključili in predvsem izključili mikrofona, nastopajočim je dajala nasvete, kako hoditi v visokih petah in kam se postaviti na odru.
Po generalki sem se živčno prestavljal iz enega na drug konec, dokler nisem končno pristal na zofi v zeleni sobi. »A vi ste pa tisti aktivisti?« je vprašala »Josipa Lisac«. »Kaj pa je zdaj z zakonom? A je že sprejet?« jo je zanimalo. Zdelo se mi je nemogoče, da nekdo zakona ne pozna. Zamomljal sem, da je bil zakon sprejet že leta 2005 in da ni v redu. Zavedel sem se, da sem v drugem svetu, na vzporednem gejevskem planetu, da sedim ob fantih, ki nimajo na sebi niti grama odvečne maščobe in diskriminacije ne vidijo na vsakem koraku.
Nastop je minil uspešno in trenutki na odru so se mi zdeli kar prekratki. Vseeno so čevlji takoj po nastopu leteli z nog, masko pa sem na obrazu ohranil cel večer. Dajala mi je sladkobno lažnost: v drugem svetu ni bilo mesta za aktivizem, le za neskončno zabavo. Z masko sem šel celo na prvi jutranji avtobus. In si jo kot prava dama z obraza umil, preden sem šel spat. Pod masko se je pokazala stara maska.
Simon Maljevac
FOTOREPORTAŽA
Fotografirala je Nada Žgank.
