Rumeni lakasti čeveljci – II. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.

 

Poljub

Filip je previdno plezal po ozki in razmajani lestvi. Kim je bila že na vrhu, kar ni nič novega, pogumnejša in hitrejša je bila od vsakega fanta. V roki je držala veliko vejo zrelih češenj. Filip in Kim sta bila nora na češnje, še bolj pa sta uživala v trganju vej s sosedove češnje. Sosed je vedno pobesnel, ko ju je videl visoko na drevesu med trganjem njegovih češnjevih vej. Preden se je ves štorast in debel lotil zavarovati svoje imetje, sta Kim in Filip že zdavnaj na drugem koncu češnje, ki je bila zasajena sredi zelenice ob Kimini hiši, skočila in popihala v nove dogodivščine. Še preden sta zbežala, je Kim iznenada poljubila Filipa, ga zgrabila za zapestje in mu zabičala, naj tečeta, kolikor hitro zmoreta. “Če boš prvi, Filip, dobiš poljub še na drugo lice.” Filip je od silnega zaleta skoraj padel s pločnika na prometno ulico, a ga je spet rešila Kim, ki ga je v zadnjem hipu povlekla vstran. Tekma v teku je odpadla, v vodo pa je padel tudi morebitni poljub. “Nikoli se mi ne izide s Kim, kot bi hotel”, je bil razočaran.

Nenadoma se je Kim na hitro zlagal, da mora domov, ker da gresta z mamico na obisk k njegovi drugi najboljši prijateljici Barbari. Ni ji zmogel v obraz povedati, da je žalosten, ker ni bilo poljuba. Mislil si je, da Kim ne bo razumela njegovega razočaranja, zato je raje pobegnil stran. Ampak Kim je vedno vedela, zakaj je Filip naredil to ali ono. A bila je precej manj občutljiva, zato si ni nikoli delala preglavic s Filipovim obnašanjem, pravzaprav ga je nekako vedno razumela in pač pustila, da je počel, kar je hotel. Pa četudi jo je Filip večkrat grdo razočaral. Enkrat je celo ni povabil na rojstni dan. Pa mu Kim tudi tega ni zamerila, je pa njen neodziv razjezil Filipa, zato jo je eno soboto namerno ignoriral.

Vznemirjenje

“Pridi, greva na podstrešje moje hiše, nekaj ti bom pokazal,” je Filip prosil prijatelja Mika. “Res boš presenečen,” je zagotavljal. Mik je bil zadržan, ponavadi rahlo sramežljiv, a Filip je v njem zaznal nekaj otroške porednosti in radovednosti.

Bil je vlažen avgustovski večer, po dežju. Filip je bil vznemirjen, ko sta se z Mikom vzpenjala po stopnicah do podstrešja. Vedel je, kaj ima za bregom. Mik ga je tik pred vrati podstrešja radovedno vprašal, kaj mu bo pokazal. “Zdaj zdaj boš videl” … in že sta vstopila. Skoraj popolno temo sta omejevala le dva snopa šibkih žarkov tik pred sončnim zahodom. Videla sta le obrise drug drugega. Filip se ni obotavljal in je začel božati Mika po rokah, obrazu, glavi. Mik ga je odrinil in zavpil: “Kaj ti pa je, kaj delaš?” “Božam te, ti ne paše?” ga je mirno vprašal Filip. Mik ga je debelo pogledal, a nič rekel in se mu spet približal. Filip je razumel, da lahko nadaljuje z božanjem. Kmalu ga je začel počasi slačiti. Čutil je, kako mu raste in trdi penis. Česa takega še ni čutil. A že naslednji hip je zgrabil Mika za roko in ga na pol nagega odvlekel s podstrešja.

Ponoči v postelji je Filip premišljeval o večernem vznemirjenju na podstrešju. Predvsem, zakaj je kar nenadoma zbežal? Česa se je ustrašil? Verjetno svojega dejanja, tega, da se je dotikal Mika. Ni zares vedel. A še vedno je čutil nekakšno naslado in začel je božati svoj nabrekli penis.

Zdravnik in medicinska sestra

“Kim, kaj se bova danes igrala? Dolgčas mi je, ni mi do potepanja po Mostah kar tja v en dan”. Filip je bil, čeprav šele najstnik, vedno zazrt v cilj. Vse, kar je počel, je imelo ozadje, v nič se ni spustil brezglavo, kar tako, samo, da bo minil čas. Ne, Filip je imel cilj, skrbno je načrtoval svoj dan, svoj prosti čas, svoje užitke. Ena od želja je bila, da poljubi Kim, čimprej, tudi z jezikom. Vedel je, da ga lahko vsega nauči, in bil ob tem dejstvu silno radoveden, zakaj Kim vse zna in vse ve. Le kako? Z mamico se Filip o ljubezni in spolnosti ni pogovarjal. Nikoli. Mamici je bilo preveč nerodno. A ga je svet ‘prepovedanega’ preveč zanimal in vznemirjal.

Kim pa je vedela vse. A tudi Filip je vedel, kako iz nje izbezati vse tisto, kar si je želel. Včasih se še zavedal ni, da je bolj zvit in prebrisan, kot si je mislil in upal priznati. Celo bolj kot Kim.

In seveda sta se Kim in Filip igrala. Vedno. Najpogosteje sta bila zdravnik in medicinska sestra. Filip je imel to igro najraje, ker so ga zanimali odrasli in njihovo življenje. V tej igri je Filip tudi prvič v ustih občutil vroč Kimin jezik. Spet ga je zaščemelo v hlačah in spet je, zmeden zaradi vročice občutij, zbežal domov. Kim se je samo zasmejala.

Pismo

Naslednji dan jo je v nabiralniku čakalo pismo. Bilo je od Filipa. Čudilo jo je, zakaj ji je pisal, saj sta skoraj vsak dan skupaj in si vse povesta. Ko je prebirala prve stavke, se je spet smejala. Filip ji je razlagal, da se počuti pokvarjenega, ker mu vsakič, kadar se poljubljata, otrdi penis in da je to strašno grdo. Da je nekaj časa noče videti, da noče biti več pacek. Kim je zaprla pismo in se odločila, da bo upoštevala željo Filipa. Sicer ni razumela, kaj je naredila narobe, a ker je njen prijatelj, ne bo drezala vanj.

Po dveh dneh je bil ves togoten, ker mu Kim ni odpisala ali ga prišla obiskat. Odšel je do nje, ves jezen. Bila ga je zelo vesela, on pa jo je takoj nahrulil, češ kakšna prijateljica je, da se ni zmenila za njegove tegobe, niti ga ni obiskala.

Kim ga je začudeno gledala, a ni nič rekla. Potem ga je pozorno opazovala in se začela hudomušno nasmihati. Filip je bil še naprej besen, a je v notranjosti čutil olajšanje, in dokončno je vedel, kako zelo rad jo ima. Nenadoma se ji je na hitro približal in ji na lice stisnil poljub. V njem je spet zavrelo. Zgrabil jo je za roko, jo močno potegnil k sebi in začel teči. Kim se ni izvila in je tekla z njim. Divjala sta po svoji ulici kot zmešana, nabrita in pripravljena na njune vragolije. Kar iznenada sta začela vpiti, začutila ste nekakšno posebno moč in za nekaj trenutkov kot da je bil ves svet njun. Ko sta pritekla na njuno igrišče, sta se vrgla na tla, glasno dihala in zrla v modrino poletnega neba. Prisegla sta si, da se nikoli ne ločita, a bila v hipu slabe volje, saj sta vedela, da se to ne bo nikoli zgodilo.

Rumeni lakasti čeveljci – I. del >>>

_________________________________________________________________

Foto: Jure Makovec

Avtor o avtorju

Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.

Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.

Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Čakš

Rumeni lakasti čeveljci – VIII. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci...
Read More