Rumeni lakasti čeveljci – VIII. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.

 

Skrij mezinec

Očima zares ni maral. Tudi če se je ta tu in tam, po prigovarjanju matke seveda, trudil okoli njega, mu je šel na živce. Redko je bil doma in zaznal je, da matka zaradi tega trpi, a je bila tiho, nikoli ni na glas omenila tega ali potožila, da ji je hudo. A je čutil njeno stisko in bolečino. Pa tudi, da se očimu ni zdelo vredno, da bi jo še kdaj objel, poljubil. Matka je bila zelo nežna s sestrico, lepo je skrbela zanjo, od očima pa ni imela veliko. Filipu je postajal čedalje bolj sumljiv, dozdevalo se mu je, da očimovi posli v gradbeništvu tudi niso več tako uspešni, saj je bilo doma manja denarja kot v prvih letih njunega skupnega življenja. Postajal je zanemarjen. Ko se je velikokrat zelo pozno vrnil domov, je Filip pogosto zavohal alkohol. To ga je skrbelo, slutil je težave. Ko je eno popoldne celo uspel biti doma in sedeti z družino za mizo pri kosilu, je Filipa okrcal, naj ne steguje mezincev za mizo, ker to delajo pedri. Jezno ga je pogledal in mu zabrusil, naj se briga zase in da je peder on, ker se nemarno obnaša do matke in družine. Od takrat je bil zanj mrtev.

Vojska, čista groza

Ko se je prvič zares zavedal, da ga še pred 19. letom čaka enoletno služenje vojaškega roka, mu je postalo slabo. “Zakaj, pri bogu, morajo fantje za eno leto v vojsko počet butaste stvari?” se je spraševal. In ko je poslušal zoprnega strica in druge moške, ki so prihajali v hišo na obisk in se pogosto pogovarjali o vojski, med drugim, kako da izoblikuje fanta v moškega, kako je to lahko koristna šola, in da je noben mehkužec ne preživi, je ponavadi zbežal v kabinet, zlezel pod odejo in kričal. Bilo ga je strah, da ne bi sotrpini odkrili, da so mu všeč moški. Tam bo z 20, 30 fanti v isti sobi vsak dan eno leto, pa med tuširanjem … čista groza. Kakor so se mu ob tem malo pocedile sline, ga je v istem hipu tudi zmrazilo. Kaj če mu bo sredi kopalnice, polne mladih teles, nabreknil? Kakšna blamaža … V jugoslovanski vojski nikakor niso trpeli pedrov in po večini so jih pošiljali domov. To bi Filipu sicer lahko bilo všeč, a on že ni mehkužec, on se ne bo kar vdal. Če so drugi preživeli to bedno vojsko, jo bo tudi on. Tako se je odločil.

In The Army Now

Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Večer pred odhodom v vojsko je Filip na radiu poslušal glasbo z Marjanom Kraljem. Naslednji dan je bil namreč tisti dan. Kot da ni bil že dovolj obupan, je Kralj vsem mladcem, ki so naslednji dan odhajali med vojake, namenil In The Army Now skupine Status Quo. Ta band mu nikoli ni bil všeč, tisti večer pa ga je zasovražil. Muke so se le še stopnjevale, sploh ni vedel, kako mu je uspelo zaspati od vseh črnih misli in strahu. Zgodaj zjutraj je bil že na avtobusu za Zadar, matka mu je prek zvez “zrihtala”, da je šel v šolo za rezervne oficirje in ne predaleč stran. Ker njen sinko pa že ne bo navaden vojak, to pa res ne. Ko sta se poslavljala, je bil Filip povsem otopel, brez volje, matki je dal na lica mlačen poljub, čeprav bi jo v normalnih okoliščinah močno stisnil in jo sočno poljubil. Nič od tega. V njem je bilo vse mrtvo. Filip je odšel v vojsko.

“Ustaj vojsko”

Tema je še bila, ko je nekdo živalsko zakričal “Ustaj vojsko”. To vpitje mu je prerešetalo drobovje, tisti trenutek bi Filip najraje umrl. Ura je bila šest zjutraj. Fantje so bliskovito poskakali iz postelj, besno tekali sem in tja. Vse, kar so počeli, so delali z neverjetno naglico. Filipu nič ni bilo jasno, le zvijalo ga je v trebuhu. Že prvi dan je dojel, da je vse res, kar so mu pripovedovali o vojski. Predvsem pa si je moral zapomniti, da naj ne razmišlja preveč, da v vojski za mariskaj ni prav nobene logične razlage. “Z možgani na pašo,” so rekli. To se je potrdilo že na zajtrku, ko je sledil nov šok: pol čebule v kosu, riba v konzervi, kos kruha in čaj z bromom. Brom preprečuje spolno slo, to je že vedel. In znova ga je zvilo, saj je precej podvomil, da ga bo brom ustavil. Kako le, ko pa je obkrožen z mladimi fanti, polnimi testosterona, ki so bili, to je zaznal takoj, potrebni kot puščava vode. Na srečo so mu po zajtrku povedali, da je kasarna, v kateri je prenočil, le za prišleke, in da bo še isti dan prepeljan v pravo kasarno v Zadru. Malce mu je odleglo. V tej kasarni so bili fantje nadvse čudni, po večini vsi iz vasi daleč od civilizacije. Zanje je bil prihod v mesto vstop v boljše življenje. Prav zanimalo ga je, kakšni sotrpini ga čakajo v kasarni, kjer so bili nastanjeni vojaki artilerije. Ob tej besedi mu je šlo na bruhanje.

Rumeni lakasti čeveljci – I. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – II. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – III. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – IV. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – V. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VI. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VII. del >>>

_________________________________________________________________

Foto: Jure Makovec

Avtor o avtorju

Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.

Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.

Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Čakš

Rumeni lakasti čeveljci – XI. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci...
Read More