Rumeni lakasti čeveljci – IX. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.

 

Nedelje

Že kot otrok je sovražil nedelje. Oboževal je petke in sobote, a že ob sobotah zvečer ga je zaradi nedelje črvičilo. Ob nedeljah ga je preganjala misel na ponedeljek in šolo. Ni bil slab učenec, rad je hodil v osnovno šolo, a ponedeljki so bili zanj nočna mora. Matka ga je vselej vsa urejena, dišeča in dobre volje pripeljala v jutranje varstvo, a ponavadi je že pred začetkom pouka vsak ponedeljek dobila klic, da je Filip bruhal, da je bolan, da ima vročino in še marsikaj je od učiteljic slišala malodane vsak ponedeljek zjutraj. Ko je prišel torek, je bilo že vse v redu. In prav nedelje so bile v vojski tisti dan, ko so se vse naporne tedenske dejavnosti in vsi nelogični nesmisli v vojski zaustavili. Fantje so lahko spali do osmih zjutraj, tudi vsakodnevna jutranja telovadba na prostem je odpadla. Filip bi naredil vse, da mu ne bi bilo treba vsak dan ob 6.30 na prostem telovaditi. Ob nedeljah torej marsičesa zoprnega ni bilo, pravzaprav so bile na urniku same prijetne reči. Skupinsko stresanje odej na prostem, krpanje spodnjic in pižam, počivanje, popoldansko gledanje televizije, sprehodi v mesto. Slovenski vrstniki ga v vojski niso zanimali, za prijatelje si je izbral Srba, Črnogorca in Bosanca, medtem ko so bili Hrvatje zelo nastrojeni proti vsem in se obnašali, kot da so boljši od drugih. Niso skrivali sovraštva do Srbov, to se je leta 1990 še posebej močno čutilo, zametki razpada SFRJ so bili namreč že jasno vidni.

Brez blamaže

Sprva je mislil, da je čista norost, da se lahko vojaki, in to v šoli za rezervne oficirje, prhajo samo enkrat na teden. Enkrat ne teden! A je kmalu ugotovil dvoje. Najprej, da se je vsak dan lahko umival v umivalnikih; eni so bili za umivanje rok, drugi za umivanje nog. In drugo: če bi sotrpine gole med prhanjem gledal vsak dan, se ne bi mogel brzdati. Filip se je moral zares zbrati, da je sicer zgolj triminutno tuširanje ob nedeljah (nedelj v vojski res ne bo nikoli pozabil) zdržal brez erekcij pred bolj ali manj predsodkarskimi fanti, toliko je po nekaj tednih pač že vedel o njih. Ko se je z naglico milil in še hitreje spiral telo, je zmogel še malo pogledati naokrog, predvsem ga je zanimal čvrsti Makedonec s čudovitim temnim penisom. Ta fant je bil pogost gost njegovih spolnih fantazij, ki jih tešil v straniščih kasarne, eni pa so se brez slabe vesti ali sramu potešili v postelji pred spanjem ali sredi noči. To je Filipa še posebej vznemirjalo in včasih je potreboval dolgo časa, da je zaradi bujne spolne domišljije zaspal. Vsako jutro je lovil tudi poglede na bingljajoče onete fantov, ki so jim štrleli iz prevelikih spodnjih hlač med hitrim urejanjem postelje. Filipu je uspelo vse te naslade ponotranjiti in se nikoli ni izdal. Blamaže z erekcijami se niso zgodile in zaradi tega mu je vsakokrat odleglo.

Kri, kri, kri

V vojski se je najbolj veselil filmov, ki so jih vojaki gledali enkrat na teden. Ja, tisti, ki so bili v šoli za rezervne oficirje, so imeli več privilegijev. Trikrat na teden, na primer, so šli lahko za osem ur v mesto, in Zadar je bil lep, mesto s finimi lokali, toplejšim vremenom in lepimi ženskami. Saj ne, da bi to zadnje Filipa pretirano ganilo, a pomenljivo je, da je bila ravno ženska, filmski lik, povod za njegovo prvo pesem. Ki jo je spisal v vojski. Prevzel ga je prvi film, ki ga je gledal v kasarni: francoski Betty Blue. Bil je malodane šokiran, da so vojakom vrteli evropske avtorske filme in ne holivudskih megauspešnic. Betty Blue se je začel z vročim seksualnim prizorom in na Filipovo presenečenje so bili vsi fantje v dvorani tihi kot miške in verjetno trdi spodaj. Glavno vlogo je imela Béatrice Dalle. Zanjo Filip še ni slišal, a je, v to je bil prepričan, takoj postala njegova najljubša igralka. Prevzela ga je v vlogi poblaznele žene glavnega junaka. V navalu norosti in neprisebnosti se je rezala, vpila in spominjala na človeško pošast. Njena dejanja so ga navdihnila za pisanje prvi pesmi. Naslovil jo je Kri, kri, kri. Nizal je besedo za besedo, ena je bila bolj kruta od druge. Opazil je, da ga nasilje privlači. Razumel je, da je napačno, uničujoče, a v njem je vzbudilo nenavadne občutke. Nenavadno je imel rad. Ob pisanju svoje prve pesmi je spoznal, da je psihopatologija tema, ki ga, ne da bi zares vedel, zakaj, zelo vznemirja.

Zbežal bi

Zaradi filmov je imel v vojski poleg sproščenih nedelj najraje četrtke. Dve popoldanski uri v temi z izbranimi filmi je vsak teden komaj čakal. Da se potopi v svet fikcije, domišljije, ljubezni, kriminala, seksa. Da pozabi na nešteto neumnosti v vojski in vsakodnevnega štetja, koliko dni mu je še ostalo do konca. Da se s sotrpini pogovarjajo o vsebini filmov in vsaj malo vklopijo možgane. Znanstvenofantastičnih filmov Filip ni maral, a Kubrickova Odiseja 2000 je zanj zlasti v vojski dobila drugačen pomen. V njem je prebudila domišljijo in nove svetove. Zaradi tega filma si je čedalje pogosteje domišljal spektakularne pobege iz vojašnice. Ko je gledal trilerje, si je zamišljal, kako bi ob večernih štetjih vojakov zagrabil za puško napol opitih kapetanov in jim odpihnil glave. Čeprav je požiral filme, ga je vojaško življenje razjedalo. Želel je domov, želel je pobegniti na svobodo in v normalno življenje. Zdelo se mu je, da je vsak dan čakanja na konec vojske daljši in da se ta móra ne bo nikoli končala.

Rumeni lakasti čeveljci – I. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – II. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – III. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – IV. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – V. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VI. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VII. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VIII. del >>>

_________________________________________________________________

Foto: Jure Makovec

Avtor o avtorju

Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.

Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.

Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Čakš

Rumeni lakasti čeveljci – II. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci...
Read More