Razkritja slavnih: eksces ali družbena odgovornost?

Tema 17

tema

»Ponosen sem, da vam lahko povem, da sem srečen gej. Zelo sem srečen, da sem, kar sem.« Tako je Ricky Martin zaključil pismo, ki ga je 29. marca lani objavil na svoji spletni strani in na Twitterju. V njem pojasnjuje, da se je pred meseci odločil za pisanje spominov, vedoč, da ga bo knjiga na koncu pripeljala do temeljnega preobrata v življenju: osvoboditve od bremena, ki ga je od vedno nosil v sebi, in ki je pretežko, da bi ga še lahko tlačil.

»Medtem ko je svet oboževal Tiziana Ferra, je bil on na dnu: ‘Nisem mogel več lagati samemu sebi.’ In je zakorakal po poti psihoterapije, da bi vzel življenje nazaj v svoje roke. ‘Začenši s homoseksualnostjo.’ Prvi sad: ta intervju, kjer prvič pojasnjuje, zakaj se noče več odreči ‘živeti tisti del sebe, za katerega sem preveč časa mislil, da je pošat.’ Drugi sad: knjiga-dnevnik, ki lahko ‘komu pomaga, da ne bi izgubil vseh teh let, ki sem jih izgubil jaz’. Tretji sad: ‘Upam, da vam bom o njem pripovedoval kmalu’.« Tako je v uvodu v intervju s Tizianom Ferrom 6. oktobra lani zapisala Enrica Brocardo, novinarka italijanske izdaje revije Venity Fair.

tema2a

Ellen Degeneres, Portia de Rossi (pravzaprav Portia Lee James DeGeneres (ja, njena žena), sicer pa Nelle iz serije Ally McBeal), Elton John, Jodie Foster, Freddy Mercurry, k.d. lang, Michael Stipe (R.E.M.), Rosie O’Donnell, Alexander Briley, Randy Jones in Felipe Rose (vsi trije The Village People), Pedro Almodovar, Cynthia Nixon (Miranda iz Seksa v mestu), Boy George, Melissa Etheridge, George Michael, Neil Tennant (Pet Shop Boys), Andy Bell (Erasure), Sinéad O’Connor, Jimmy Somerville, RuPaul, irska igralka Fiona Shaw (teta Harryja Potterja), Sylvester (saj se spomnite tistega falzeta iz You Make Me Feel Mighty Real), Leisha Hailey (Alice Pieszecki iz serije The L Word), Holly Johnson (Frankie Goes to Hollywood), Skin (Skunk Anansie), Clementine Ford (Molly Kroll iz četrte in pete sezone L Worda), Mark Feehily (Westlife), Stephen Gately (Boyzone), Antony Hegarty (Antony & the Johnsons), Justin Tranter (Semi Precious Weapons), Stephen Fry (Oscar iz filma Wilde), Matt Lucas (Little Britain), Anderson Cooper (sivolasi žrebec s CNN), Jesse Tyler Ferguson (rdečebradi gej – očka iz Sodobne družine), Sean Hayes (kemp Jack iz nanizanke Will in Grace), Beth Ditto (Gossip), nizizoemski televizijski voditelj Paul de Leeuw (tisti, ki je pred leti med sporočanjem glasov na Evroviziji javno flirtal z grškim voditeljem), eden od producentov filma Kraljevi govor Iain Canning (ki se je ob prejetju Oscarja za najboljši film zahvalil tudi svojemu fantu), pa starejši: Ian McKellen (Gandalf iz Gospodarja prstanov), Chavela Vargas (mehiška pevka, ljubimka Fride Khalo) in celo Richard Chamberlain (koliko naših mamic je jokalo za njim v nanizanki Pesem ptic trnovk?) ter mnogi, mnogi drugi estradnice in estradniki, ki so se odločili živeti celostno in suvereno, so torej lani bolj ali manj pompozno dobili družbo (vsaj) še dveh: portoriškega superzvezdnika Rickyja Martina in italijanskega zvezdnika Tiziana Ferra.

Za oba je lgbt-skupnost sicer vedela že leta – za Rickiyja Martina vsaj od nesrečnega intervjuja z Barbaro Walters leta 2000 (novinarka se je vmes pokesala, da je šla takrat predaleč), Tiziano Ferro pa se je prikazoval predvsem ljubiteljem medvedje subkulture. In vendar sta bili njuni razkritji v marsičem tudi nekaj posebnega. Oba sta se uprla patriarhalnima, katoliškima, mačističnima kulturama, ki sta jima po modelu heteronormativne samoumevnosti pripravili jasen scenarij življenja (in po katerem je edina resnična samoumevnost huda osebnostna stiska, v kateri sta se znašla oba). Oba sta ob razkritju imela močno podporo staršev, predvsem očetov. Oba sta med razreševanjem krize pisala. Ricky Martin je v delu z učinkovitim (in malce narcisističnim) naslovom »Jaz« spisal (nakoliko posladkano) retrogradno samoanalizo, ki mu je spremenila življenje; Tiziano Ferro pa je v knjigi »Trideset let in klepet z očetom« (kot kaže z relativno redkimi cenzorskimi posegi) zbral in objavil dnevniške zapiske intimnih procesov zadnjih desetih let, ki so mu spremenili življenje. Brez dvoma sta bili razkritji za oba latino ljubimca (naj si drznem: (strejt) seks simbola), za njun osebnostni razvoj, njuno duševno zdravje … dejanji neizmerne osvoboditve. Nas pa na tej točki zanima predvsem, kakšne so širše družbene implikacije razkritij zvezdnikov in zvezdnic?

tema3

Ali lahko razkritja estradnic in estradnikov dolgoročno vplivajo na znižanje represivnosti pariarhalne družbene ureditve, zmanjšanje heteronormativnega pritiska, nelagodja in molka, povezanega s homoseksualnostjo, na povečanje znanja o raznolikostih spolov, seksualnih identitetah in spolnih usmerjenostih? Imajo razkrite in ponosne (out & proud) javne osebnosti iz sveta pop kulture lahko relevanten vpliv na spreminjanje družbene klime v smeri povečevanja razumevanja homo-, bi- in transeksualnosti ter družbenega sprejemanja (ali vsaj zakonske enakopravnosti) lgbt-oseb?

Logika govori v prid pritrdilnim odgovorom: več kot je znanih razkritih osebnosti, več konkretnih obrazov lahko povežemo s homoseksualnostjo; več resničnih obrazov kot lahko asociiramo ob besedi homoseksaulnost, manj je pojav tuj, manj je strahov, manj je tabujev; manj je tabujev, več je komunikacije; več je komunikacije, več je informacij; več je informacij, znanja in razumevanja, manj je predsodkov in stereotipov; manj je predsodkov, več je sprejemanja (ali vsaj strpnosti). A resnica  je lahko veliko bolj kompleksna, saj je težko definirati, kolikšen delež imajo pri meinstimizaciji homoseksualnosti razkriti zvezdnice in zvezdniki in kolikšnega imajo drugi faktorji, npr. pojavljanje homoseksualnih likov v produktih popularne kulture, prisotnost homoseksualnosti v šolskih kurikulumih, prizadevanja lgbt-gibanja za enakopravnost, življenja out & proud slehernikov v lokalnih mikrookoljih … Najbrž gre za sinergijo vseh teh in še kakšnega elementa, vsekakor pa je težko zanikati, da lahko razkritja lgbt-estrade pripomorejo k ustvarjanju lgbt-posameznicam in posameznikom prijaznejše družbe.

In medtem ko se zdi, da je v svetu estrade vse manj istospolno usmerjenih, ki so še pripravljeni zanikati in skrivati pomemben del lastne identitete (njihove heteroseksualne kolegice in kolege družba/industrija tako ali tako že ves čas spodbujata k čim pompoznejši promociji lastne heteroseksaulnosti), je slišati tudi glasove tistih, ki so kritični do medijskih samorazkritij medijskih osebnosti. Kot je v članku »Ko si ljubezen drzne spregovoriti in nihče ne posluša« v New York Timesu nekaj mesecev po razkritju Rickyja Martina in priljubljene ameriške country pevke Chely Wright zapisal novinar Jeremy W. Peters, je razkritij v mediji zadnje čase toliko, da ljudje niti ne opazijo, ko se zgodijo. Kar je bilo nekoč dejanje poguma, velikega družbenega in političnega pomena, zaradi katerega so ameriške aktivistke in aktivisti 11. oktober celo razglasili za dan razkritja (Coming out day), pravi Peters, danes izgublja svoj potencial. Publicist in producent Eric Marcus (avtor številnih knjig z lgbt-tematiko) je za New York Times povedal: »Istospolno usmerjeni velikokrat predpostavljajo: ‘Ko bi se le ta in ta znana oseba razkrila, potem bi bilo veliko bolje.’ Pa to še nikoli ni bilo tako. Najpomembnejši napor, ki ga lahko naredi kdorkoli od nas, da bi se zadeve izboljšale, v smislu ozaveščanja in sprejemanja je, da vsi, ki smo istospolno usmerjeni, razkrijemo svojo spolno usmerjenost tistim, ki so blizu nas. Na koncu namreč mnenja ljudi ne spreminjajo ne zvezdniki ne politiki, ampak posameznik.« Ameriška nevladna organizacija GLAAD (Gay and Lesbian Against Defamation) je leta 2008 naredila študijo, s katero je želela proučiti ozadje razvoja družbene strpnosti do homoseksualnosti. 75 odstotkov vprašanih je povedalo, da je dejstvo, da so osebno poznali nekoga, ki je istospolno usmerjen, pripomoglo k bolj pozitivnemu odnosu do homoseksualnosti. 34 odstotkov respondentk in repsondetnov pa je povedalo, da so k temu pripomogli homoseksualni liki na televiziji.

tema4

Kritiki javnih razkritij visoko profiliranih medijskih osebnosti opozarjajo, da gre vzroke za relativno neodzivnost ameriške publike na razkritja slavnih sicer lahko iskati v povečani stopnji sprejemanja homoseksualnosti v ameriški družbi, vendar jih bo najbrž lažje najti v cinični predpostavki, da se zadnje čase razkrivajo predvsem ljudje, ki so si že zagotovili finančno varnost in si želijo z razkritjem ustvariti dodatne profite (dodatno medijsko pozornost), ali pa nimajo veliko izgubiti. Zato medijska samorazkritja pospremijo z novimi izdelki lastne produkcije, npr. avtobiografijo ali pa razkritje časovno uskladijo z izidom nove zgoščenke.

Kritikom – četudi ne gre v celoti prezreti nekaterih njihovih razmislekov – je seveda treba zastaviti nekaj vprašanj: je tako težko samorazkritja zvezdnic in zvezdnikov preprosto prišteti k naporom lgbt-skupnosti za ustvarjanje bolj vključujoče družbe za vse? Je 34 odstotkov res tako malo? Kdaj pa je pravi čas za razkritje? In kdo lahko sodi, kdaj je pravi čas za ta korak v svetu, ki homoseksualnost prej demonizira (ali vsaj tabuizira), kot da bi jo obravnavala kot eno od manifestacij narave človeka? Kje je vaš kritičen um, ko s strateško planiranimi zarokami, porokami, varanji, ločitvami, rojstvi … in spremljajočimi biografijami in novimi albumi služijo heteroseksualne zvezdnice in zvezdniki?

Bolj kot osredotočanje na tovrstno (bolj ali manj plehko) kritiko pojava »množičnih« samorazkritij estradnic in estradnikov, bi se bilo – po mojem prepričanju – smiselno spraševati, kakšne podobe homoseksualnosti razkriti zvezdnice in zvezdniki predstavljajo svojim javnostim? Koliko so te podobe izraz dejanskih identitet, želja in svobodnih izbir na novo samorazkritih zvezd oziroma koliko so produkt podrejanja heteronormativnemu imperativu: reprodukcija heteroseksualnih modelov? Koliko torej agresivni patriarhat rušijo oziroma ga utrjujejo? Predvsem pa, in to je za prihodnje generacije lgbt-oseb zelo pomembno, ali so lahko samorazkriti zvezdniki in zvezdnice vzor istospolno usmerjenim mladim in tako tvorno prispevajo k oblikovanju njihove pozitivne samopodobe in k zmanjšanju negativnih posledic represivnih pritiskov patriarhalne družbe na homoseksualnost?

mozina_200Kakšna je vloga vzornikov pri oblikovanju identitete pri mladih, smo vprašali psihiatra in psihoterapevta mag. Mirana Možino. »Če pogledamo, kako deluje človeška duševnost, vidimo, da so njen pomemben sestavni del vrednote, čemur bi Freud rekel nadjaz. Tu najdemo tudi ideale, idole in to še kako določa naše notranje življenje. Psihoterapevti se veliko ukvarjamo z občutki krivde in sramu, ki jih imajo ljudje z duševnimi težavami. Zakaj nas dajejo občutki krivde in sramu? Ker imamo neko notranjo lestvico, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je vredno in kaj ni. To lestvico gradimo skozi odnose s tistimi, ki jih cenimo, in tistimi, ki jih ne. Brez konkretnih odnosov ne moremo sestaviti lestvice notranjih vrednot. In v tem procesu je dialog z idolom, ki je tudi notranji dialog, ne samo zunanji, zelo pomemben. To se lahko ujame z zgodnjo izkušnjo mladega človeka. Tisti, ki je rasel v zelo neugodnih razmerah, se bo bolj identificiral z negativnimi liki. Po drugi strani pa, če ima otrok relativno pozitivno izkušnjo zgodnjega otroštva, bo iskal like, ki mu lahko pomagajo, da bo postal bolj sam svoj, da bo razvil pogum za lastno identiteto. To je sicer proces, ki traja vse življenje, ampak ravno v najstniškem obdobju je zelo izrazit, zelo poudarjen. Mlad človek namreč ravno v najstniških letih ugotovi, da svet staršev zanj ni rešitev, da ne more biti kopija svojih staršev in potrebuje neke druge identifikacijske osebe, da dopolni svoj svet in najde svoj odgovor na to, kaj bo v tem svetu. In v tem procesu so vzorniki, idoli pomembni identifikacijski liki.«

Na vprašanje, ali bi lahko iz tega sklepali, da imajo samorazkritja zvezdnikov potencialno pozitiven vpliv na procese sprejemanja lastne spolne usmerjenosti pri lgbt-mladih, Možina odgovarja pritrdilno. »Samorazkrivanje je nekaj, kar zelo zanima mlade ljudi. Ker jih ne zanima samo zunanji videz njihovega idola, ampak so zelo željni vedeti, kakšen človek je, kaj doživlja. In če to izvedo na dober način, ne samo preko rumenega tiska, ampak če zvezdnik potem napiše biografsko izpoved, v kateri človeško začutiš, kaj doživlja, potem se mi to zdi neka dodatna kvaliteta, ki lahko opogumi mladega človeka, da gre po tej poti razkritja bolj zgodaj, kot bi morda sicer.«

Mag. Možina pri teh razmislekih ni osamljen. Dr. Damien Martin in dr. Emery Hetrick, ki sta leta 1979 v New Yorku ustanovila Inštitut za zaščito mladih gejev in lezbijk, sta pri raziskovanju psiholoških in socialnih posledic odraščanja istospolno usmerjenih mladih v ZDA ugotovila, da je v družbi, ki je homofobična in v kateri je malo vzornikov, ki bi jim lahko istospolno usmerjeni najstnik sledil, ali pa jih sploh ni, proces soočanja z lastno istospolno usmerjenostjo težak in boleč ter lahko sproža vrsto duševnih težav, od ponotranjenega sovraštva do samega sebe do poskusov samomora v skrajnih primerih.

»Istospolno usmerjeni mladi so že zgodaj v razvoju spolne identitete soočeni z nasprotujočimi si vrednotami, negativnimi stereotipi o homoseksualnosti in s pomanjkanjem vzornikov. Starši, družine in vrstniki umanjkajo pri podpori razvoja otrokove ne-heteroseksualne spolne usmerjenosti in jo obravnavajo kot fazo. Ko pa postane otrokova homoseksualnosti očitna ali staršem znana, čutijo strah, jezo in gnus in otroka zavrnejo, ter ga tako prepustijo samemu sebi,« v članku z naslovom »Gejevska, lezbična in biseksualna mladina« pravi Dennis D. Durby, socialni delavec z Univerze Southern Carolina v Kaliforniji.

tema5

In kje smo v Sloveniji? Z izjemo Salome, dodajmo še Afrodito, Anastassio in pogojno Borisa iz Bara, še nismo dočakali estradne osebnosti, ki bi odprto, suvereno in ponosno spregovorila o svoji ne-heteroseksualnosti. (Ob strejtovskih zarokah, porokah, flirtih … in rojstvih sicer vsi radi pozirajo.) Sestre, ki so bile čisto blizu, so si v zadnjem trenutku izmislile novo spolno usmerjenost, rekoč, da so »seksualke«. Drugi pa se raje smešijo z bolj ali manj patetično masko heteroseksualnosti ali pa se zavijejo v molk pod floskulo »zasebnosti«. V najboljšem primeru so razkriti v svojem (ožjem) socialnem krogu, javno pa ne spregovorijo. Žalostno slovensko realnost je še najbolje ubesedil Miha Lobnik z Društva informacijski center Legebitra v februarskem intervjuju za Delo: »V Angliji, Belgiji, Španiji, na Nizozemskem so televizijske osebnosti, pevci, umetniki, znani gospodarstveniki lahko v nekem trenutku v javnem prostoru začeli živeti odkrito, brez prikrivanja svoje spolne usmerjenosti, in so seveda pripomogli k percepciji, da je možno biti gej (ali lezbijka) in uspešen. Mi na žalost še nismo taka družba. Biti avtiran je predvsem eksces, ki moti neki red, temu redu je ljubša določena mera prikrivanja, zato pa v zameno zagotavlja osnovne osebne svoboščine, ne pa tudi pravic v socialnem smislu. Ali naj verjamemo, da je v slovenskem športu, estradi, politiki, gospodarstvu manj gejev in lezbijk kot drugod? Seveda ne. Toda vse se podredi dejstvu, da je pri nas biti homofobičen, torej se negativno izrekati na račun drugačnih, način, kako se potrdiš kot ‘pravi’ heteroseksualni moški.«

»Veliko ljudi mi je reklo; ‘Ricky, to ni pomembno, to ni vredno. Vsa leta tvojega dela, vse, kar si gradil, bo šlo v nič. Veliko ljudi na tem svetu še ni pripravljenih sprejeti tvoje resnice, tvoje resničnosti, tvoje narave.’ Ker so nasveti prihajali od oseb, ki jih imam zelo rad, sem se odločil živeti, ne da bi s svetom delil vso resnico o sebi. Ko pa sem tako dovolil, da sta me zapeljala strah in negotovost, sem hkrati podpisal samoizpolnjujočo se prerokbo za sabotažo sebe. Danes prevzemam polno odgovornost za svoje odločitve in dejanja, « piše Ricky Martin v svojem pismu, s katerim je presekal glavo zmaju samouničevanja in, kot opisuje v knjigi, šele potem dojel osebni in družbeni pomen tega dejanja. No, kdo si upa?

Ali je pomembno, da se znane osebnosti iz sveta popularna kulture razkrijejo in suvereno živijo svojo istospolno usmerjenost, smo povprašali tudi nekaj vidnejših aktivistk in aktivistov pri nas.

Andrej_150Andrej Habjan, predsednik DIH – Društva za intergacijo homoseskualnosti: »Zelo pozitivno je, če javne osebe, pa naj bodo iz popularne kulture, politike, gospodarstva, razkrijejo svojo istospolno usmerjenost. S tem razbijejo heteronormativnost javnega prostora in širše vplivajo, kot ‘vzorniki’, osebe na katere se lahko druge istospolne, predvsem mlade osebe, nanašajo, se z njimi primerjajo.«

Petra_200Petra Salaj, predsednica Društva Parada ponosa: »Spolna usmerjenost posameznika je načeloma njegova osebna stvar. Pa vendar je pri znanih osebnostih kdaj težko potegniti mejo med zasebnim in javnim. Meni osebno se zdi zelo pomembno, da znane osebnosti razkrijejo svojo spolno usmerjenost iz več razlogov. Prvi razlog je odpravljanje predsodkov, stereotipov in tudi homofobije. Večinoma vse tri izhajajo iz neznanja. Tukaj lahko javne osebnosti pripomorejo k poznavanju tematike. Drugi razlog pa je zgled in tudi vzor za mlade istospolno usmerjene. Za mlade, ki šele sprejemajo sami sebe, ki se soočajo z molkom okolice in pomanjkanjem informacij, je pomembno, da vidijo osebe, ki polnovredno živijo svoje življenje, kot istospolno usmerjeni posamezniki. Taki zgledi jim dajejo upanje in voljo, da prebrodijo težave s sprejemanjem sebe in morebitno homofobijo njihove okolice.«

Natasa_200Nataša Sukič, Škuc LL: »Seveda je pomembno. Pomembno je iz več vidikov – prvič zato, ker bi vsakdo moral živeti v družbi, ki ti omogoča popolno osebno svobodo izražanja sebe kot celostne osebnosti, vključno z izrazom tvoje spolne identitete in seksualne usmerjenosti. In drugič zato, ker imamo v primeru znanih osebnosti iz sveta popularne kulture opravka z ljudmi, ki imajo velik mnenjski potencial v nekem družbenem  okolju. Njihovo/njeno razkritje bi zagotovo doprineslo k sproščeni družbeni atmosferi, k večji toleranci do drugih in drugačnih, k bolj vključujoči družbi, predvsem pa bi opogumilo številne ‘zatrte’ posameznike in posameznice, ki so žrtve družbene homofobije na način, da le-to ponotranjijo in živijo neka ‘ponarejena’ življenja. Živeti na tak skrivaški način pa ne more biti nič drugega kot uničevalno. Ves čas se pretvarjati, biti na preži, da te ne razkrijejo ali da se sam/a pomotoma ne razkriješ, ves čas živeti v laži, v samozanikanju – to je grozljivo breme in lahko si predstavljam, kakšno olajšanje bi javna razkritja popularnih osebnosti pomenila premnogim.«

 

Ellen: Jap, lezbijka sem!

»Yep, I’m Gay« je pisalo na naslovnici revije Time aprila leta 1997. Na njej je v počepu nasmejana Ellen DeGeneres, ki je svoje razkrijte uskladila z Ellen Morgan, junakinjo nanizanke Ellen, ki jo je takrat uprizarjala. Šlo je za zgodovinski televizijski mejnik, saj do Ellen nobena televizijska nanizanka ni poznala lezbičnega lika v vodilni vlogi. Kaj šele, da bi se sočasno razkrila tudi njena glavna igralka. Geji in lezbijke po vsem svetu so razkritje pospremili z navdušenjem, zabave in gala dogodki v čast izjemni novici so se vrstili po vseh ZDA. Ko ena od televizijskih postaj v Birminghamu v Alabami ni želela predvajati sporne epizode, je nevladna organizacija GLAAD (Gay and Lesbian Alliance Agains Defamation) skupaj z organizacijo Birmingham Pride organizirala zasebne projekcije za več kot 3.000 lokalnih oboževalk in oboževalcev. Prek 42 milijonov ljudi si je ogledalo znamenito »Puppy epizodo«. Pohvale in nagrade so letele z vseh strani, vse pa vendarle ni bilo tako rožnato.

tema1_595

Znani evangeličanski fundamentalist, teleevangelist in konservativni komentator Jerry Falwell je Ellen DeGeneres preimenoval v Ellen Degenerate (degenerirana Ellen), trgovska veriga JC Penney in avtomobilski gigant Chrysler sta umaknili oglase, kritiziral pa jo je tudi lgbt-tisk, saj se je Ellen odločila dajati intervjuje samo osrednjim medijem. Bilo je celo nekaj groženj z bombnimi napadi na studio, kjer so nanizanko snemali. Televizija tistega časa ni znala upravljati z razkrito lezbijko v vlogi glavne junakinje nanizanke. Medtem ko so istospolno usmerjeni po vseh ZDA pričakovali prvi lezbični poljub ali pa vsaj kakšno lezbično romanco, Amerika na to še ni bila pripravljena. Zato so se pisci in producenti odločili ustvariti glavno junakinjo, ki se bo predvsem spopadala s svojo seksualnostjo, ne da bi seksualnost in seks kdajkoli pokazali. Gledanost je padala in serijo so leta 1998 umaknili.

Stvari so šle potem strmo navzdol: nekoč znana igralka ni dobila več dela, za nameček pa se je razšla z Anne Heche. Leta 2001 je lansirala novo nanizanko, The Ellen Show, ki je doživela samo 13 epizod. Potem obrat: Ellen je v težkih časih po napadu na WTC vodila emije in nasmejala Američane, leta 2003 je bila Dory v Nemu in istega leta začela talk show The Ellen DeGeneres Show, ki je zdaj v svoji deveti sezoni in je predviden vsaj do konca leta 2014. Zanj je prejela že dvanajst emijev. Ellen je postala tudi prva razkrita lezbijka v zgodovini voditeljic podelitve oskarjev. Avgusta 2008 se je poročila z dolgoletno partnerico Portio de Rossi, tik preden je v Kaliforniji stopil v veljavo Proposition 8.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

V Londonu vsak peti gej HIV pozitiven

AIDS Pri nas letos rekordnih 51 HIV+ diagnoz Gordon Mundie je zaposlen...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja