|
NOVO: Objavljamo posnetek okrogle mize “Istospolno parnterstvo in družine”, ki je ob izidu tematske števlke Socialnega dela potekala 16. novembra 2010 v Cankarjevem domu. Razpravljali so avtorji in avtorice znanstvenih člankov v reviji. Posnetek v mp3 formatu je objavljen na koncu te novice. |
Danes je na Fakulteti za socialno delo potekala predstavitev nove, tematske številke Socialnega dela »Istospolna partnerstva in družine«. Nova številka Socialnega dela bo tudi izhodišče jutrišnje okrogle mize v Cankarjevem domu (16. november ob 18h v klubu Lily Novy), kjer bodo avtorji znanstvenih člankov predstavili svoje ključne ugotovitve.
Odgovorni urednik revije Socialno delo Bogdan Lešnik je poudaril, da je lanskoletna številka Socialnega dela o socialnem starševstvu pomembno vplivala na razpravo o Družinskem zakoniku in enako upa tudi za tokratno številko, čeprav ni povsem prepričan, da je upoštevanje znanstvenih argumentov del naše politične kulture.
Gostujoča urednika tokratne tematske številke Ana M. Sobočan in Roman Kuhar sta predstavila vsebino znanstvenih tekstov, ki so objavljeni v reviji. Poudarila sta, da sta ob snovanju tematske številke pričakovala, da bo revija izšla po zaključeni razpravi o Družinskem zakoniku, vendar tej zaenkrat še ni videti konca, zato tokratna številka Socialnega dela ni razmislek v praznem prostoru, pač pa posega v samo jedro razprave. Avtorji revije v tem ne vidijo nič slabega, saj so jo nenazadnje napisali zato, da bi jasno poudarili pomembnost te teme in prispevali k senzibilizaciji za obravnavana vprašanja – ne zgolj v socialnem delu, pač pa širše. Zakonodajna sprememba je namreč šele prvi korak k družbeni spremembi. Pri slednji pa ima socialno delo ključno vlogo.
Revija prinaša devet znanstvenih tekstov. Metka Mencin Čeplak in Roman Kuhar v svojem tekstu analizirata dosedanje urejanje področja istospolnega partnerstva in družinskih razmerij. Ugotavljata, da je ta tema del političnih razprav že od konca osemdesetih let in zato ne drži teza, da »Družinski zakonik preveč radikalno posega v pravno regulacijo družinskih razmerij, saj je ta predlog rezultat dobrega četrt stoletja bojev za enakopravnost.«
Bogdan Lešnik v svojem prispevku skozi psihoanalitično prizmo analizira sovražni govor, ki ga razume kot »orožje množičnega uničevanja«. Ugotavlja, da ima sovražni govor med drugim tudi »libidinalne cilje«, kar pomeni, da tisti, ki izreka sovražni govor, pri tem tudi uživa – gre za seksualni užitek. Pri uporabi sovražnega govora gre vedno za isto stvar: ponižati in uničiti sogovornika. Prav v tem je skrit seksualni sadizem: seksualni motiv je skrit v težni po poniževanju.
Barbara Rajgelj in Neža Kogovšek sta avtorici dveh tekstov, ki se ukvarjata s pravnimi vidiki sprejemanja Družinskega zakonika. Barbara Rajgelj ugotavlja, da zadnje odločitve ustavnega in vrhovnega sodišča vse bolj odpravljajo diskriminacijo istospolnih partnerjev in njihovih družin, zato, meni, zakonodajalcu ne obstaja več veliko manevrskega prostora, da bi razmerja med istospolnimi in različnospolnimi pari urejal različno. Neža Kogovšek v svojem prispevku poudarja, da Evropska konvencija o človekovih pravicah ne prepoveduje, vendar tudi ne zapoveduje omogočanja sklepanja istospolnih partnerskih zvez. Vendar pa so pri tem pomembne tudi spremembe v odločitvah Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so v osemdesetih še govorile o tem, da je zakonska zveza pravica moškega in ženske, v zadnjih desetih letih pa sodišče pri odločanju o posameznih pravicah iz družinskih razmerij vedno znova presoja, da diskriminacija pri uživanju teh pravic ni dopustna – vključujoč diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti.
Tekst Raquel Platero prikazuje špansko izkušnjo s sprejemom zakonodaje o istospolnih porokah in posvojitvah. Tudi v Španiji so ključno vlogo odigrala družbena gibanja, ki so od devetdesetih let naprej vztrajala pri pravni ureditvi istospolnega partnerstva. Zakonodaja je bila sprejeta s spremembo besede »mož in žena« v »zakonca«. Tako kot pri nas, je bila večina razprav takrat glede posvojitev – medtem ko je istospolne poroke podpiralo okoli 60% Špancev, je bila podpora za istospolne posvojitve manjša. Ampak Zapatero je pri sprejemanju te zakonodaje dejal, da pri tem ne gre za vprašanje naravne ali božje zakonodaje, pač pa je zakonodaja o zakonski zvezi vedno odraz določene vlade. V Španiji se je v letih od 2005 do 2009 poročilo 16.060 parov, kar je približno 2% gejevske in lezbične populacije. Ni se uresničila napoved, da se bo poročilo 10% te populacije.
Alenka Švab v svojem tekstu tematizira sodobne družinske trende (družinske realnosti se spreminjajo po svoji obliki, strukturnem vidiku, kot tudi v družinskem poteku), in pri tem namenja posebno pozornost spremembam v starševstvu; izhaja iz teze, da je raznovrstnost družin odziv na širše družbene spremembe. Kot problematično avtorica izpostavi, da večina tipologij kot izhodiščno še vedno privzame dvostarševsko nuklearno družino kot normativni model.
Nina Tuš Špilak v svoji razpravi predstavlja rezultate študije o odnosu do istospolnih družin v vrtcih. Raziskava je bila izvedena na vzorcu 441 vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic v vrtcih v Sloveniji. Analiza kurikuluma je pokazala, da so v njem nastavki za govor o istospolnih družinah v vrtcu na več ravneh, raziskava pa je pokazala, da so slovenski vrtci kljub ciljem in široki zastavljenosti kurikuluma še vedno izrazito heteronormativno naravnani in da vzgojiteljice in njihove pomočnice v večji meri istospolnih družin sploh ne omenjajo (to poroča več kot 75 % vprašanih).
Elke Jansen in Elisabetta Ruspini v svojih tekstih predstavljata rezultate raziskav o istospolnih družinah v Nemčiji in Italiji. V Nemčiji v istospolnih družinah živi okoli 7000 otrok, raziskava pa je pokazala, da je njihov razvoj prav tako uspešen kot razvoj otrok v drugih družinskih oblikah. Raziskava je ponovno pokazala, da je bolj kot družinska oblika za otroka pomembno, kaj se v družini dogaja – torej vsebina. Italijanska raziskava prikazuje izkušnje očetov gejev. Avtorica ugotavlja, da na očete iz raziskave vplivajo (tako osebnostno kot v družbenih odnosih) negativni stereotipi o gejih in starševstvu. Poleg tega se geji, ki imajo otroke po razkritju, spopadajo z drugačnimi, a nič manj zahtevnimi izzivi: najvidnejši je kompleksno iskanje možnosti, kako priti do otroka, bodisi s posvojitvijo bodisi z nadomestno materjo ali sostarševstvom.
Revija je izšla ob finančni podpori Študentske organizacije Univerze v Ljubljani v okviru njihovega projekta »Ozaveščanje o družinskem zakoniku« (www.druzinski-zakonik.si).
POSNETEK OKROGLE MIZE:
