Mone

UVODNIK

V osnovni šoli sem bil večkrat predsednik razreda. Kaj naj zdaj, bil sem pač grebator. In vzoren in priden in odličnjak in neproblematičen … in vse te fine stvari, s čimer se starši radi pohvalijo.

Naloga predsednika razreda je bila pogosto zožena na to, da sem moral »v imenu celega razreda« nekajkrat izbojevati pri tovarišicah, da nas niso spraševale. Če to ni uspelo, so sledili individualni pristopi. Vedno je komu umrla teta. Nekaterim je ista teta umrla večkrat na leto. Sam tega izgovora nikoli nisem upal uporabiti. Smrt je bila preveč skrivnostna, da bi se človek z njo igral. In vse tiste stvari, ki so mi jih pravili pri verouku … Mrtve tete res niso bile moj izgovor. Pa čeprav na račun slabše ocene. Ampak teh tako ali tako ni bilo veliko. Kaj naj zdaj, bil sem pač priden … in tako zelo nefrajerski.

UreEna od pomembnih nalog predsednika razreda je bila tudi določitev kraja končnega izleta. O tem smo pravzaprav odločali vsi skupaj in običajno smo se hitro dogovorili, kam bomo šli. Vedno pa se je našel kdo, ki je temu nasprotoval in to me je spravljalo v sveto jezo. Le zakaj mora biti proti, če smo vendarle vsi za? Jasno je, da je naša odločitev najboljša, najbolj ugodna in sploh fina. Posamezniki, ki so bili proti, seveda niso imeli alternativnih ponudb, niti niso imeli argumentov. Proti so bili preprosto zato, da so bili proti. Iz inata.

Pozneje – takrat, ko ni bilo več toliko finih stvari, s katerimi se starši radi pohvalijo in so o kakšni stvari glede mene raje molčali – sem bil s podobnim fenomenom soočen na gejevski in lezbični sceni. Tudi tu je vedno nekdo, ki je partibrejker … predvsem seveda v očeh tistih, ki bi radi, da vsi plešemo na isto muziko in v rog vpijemo ista gesla. Danes me, ko kdo mirovniško zalaja, da bi morali vsi geji in lezbijke vendarle držati skupaj, dobesedno prime srat. Ponavadi so to tisti, ki ne upajo priti na parado ponosa in lezbične ter gejevske aktiviste kritizirajo iz udobja svojega kavča. E, s takimi iz inata ne želim držati skupaj!

Malce drugače, priznam, je takrat, ko sam organiziram kakšno aktivnost, za katero trdno stojim in verjamem vanjo. Takrat malce težje sprejmem, da vsi niso tako zelo navdušeni in da nekateri celo tiho protestirajo. Da vsi pač ne držijo z mano. In skupaj. Ljudje imajo različna mnenja. Na tiste, ki so brez argumentov in zgolj glasno lajajo, se ne zmenim kaj dosti. Bolj me zmedejo tisti, ki ne lajajo glasno. Sprašujem se, kaj je skrito v tišini? Z leti ugotavljam, da pogosto nič drugega kot nekakšen aktivistični protestni larpurlartizem, poln interesov, principov, zgodovine. Pogosto so to protesti tistih, ki bi jim na Primorskem rekli mone.

Tisto, kar sem se naučil, je, da je potrebno stopiti čeznje in iti naprej. In skozi take korake se kristalizira prihodnost aktivizma.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Nika Kovač in Simon Maljevac: Bil je čas ZA

Pogovor z Niko Kovač in Simonom Maljevcem, koordinatorjema kampanje Čas je ZA
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja