Danes se začenja Festival Parada ponosa 2017, ki združuje paleto različnih dogodkov in bo vrhunec dosegel v soboto, 17. junija, s tradicionalnim pohodom po ljubljanskih ulicah. Letošnji slogan Odstiranje nevidnega obiskovalko_ca festivala še posebej usmerja na dogodke, ki naslavljajo interspolnost.
Festival bo namreč obiskala Kitty Anderson, član_ica izvršnega odbora OII Europe, krovne organizacije za pravice interspolnih oseb v Evropi, in predsednik_ca Intersex Island, organizacije, ustanovljene leta 2014 z namenom povečanja vidnost interspolnih oseb na Islandiji.
Program festivala
V torek, 13. junija, bo Anderson vodil_a delavnico, na kateri bo predstavnicam_kom organizacij LGBTIQ+ in aktivistkam_om predstavila metode ustvarjanja varnega prostora za interspolne osebe. Zvečer pa bo v Pritličju gost_ja na pogovoru o interspolnosti, ki mu bo sledila predstavitev razstave britanske multidisciplinarne umetnice Ele Xora. V njej tematizira zgodovinske in aktualne realnosti interspolnih oseb. Otvoritev v Steklenem atriju ljubljanske Mestne hiše je potekala že 6. junija. Razstava pa je na ogled vsak dan med 19. in 20. uro vse do 19. junija.
Festival se bo sicer začel s projekcijo filma Bones of Contention/Kosti režiserke Andree Weiss, se nadaljeval s Skupnostnim vikendom, tribuno o homofobnem nasilju v Rusiji, različnimi javnimi razpravami in kulturnimi dogodki, zaključil pa s tradicionalnim žurom v klubu Tiffany na Metelkovi.
Pester je tudi OFF program, saj vključuje koncert Cakes Da Killa v Kinu Šiška, mini turnir odbojke na mivki, pohod na Kalško goro in posebno edicijo oddaje Slavne neznane na Radiu Študent.
Politično sporočilo
Predsednica Društva Parada ponosa Simona Muršec je ob letošnjem festivalu zapisala, da »živimo v svetu nenehnih vsiljenih kriznih stanj, strahu in fobij, nasilja, diskriminacije in apolitičnosti«. Po njenih besedah zato vse_i iščemo pribežališča in zavezništva; umik pred to realnostjo, ki je prepogosto usoden, saj nas dela šibke, omogoča obstoj vzpostavljenim strukturam moči in poglabljanje razlik v družbi.
Muršec nadaljuje, da mora biti naša skupna temeljna vrednota človeško dostojanstvo, temelječe na prepovedi diskriminacije in istočasni družbeni emancipaciji. »Dokler dopuščamo, da se z ljudmi ravna kot z manjvrednimi in drugorazrednimi in dokler smo mi same_i apolitične_i, ne moremo pričakovati pozitivnih družbenih sprememb. Mi smo družbena sprememba – naše odločitve, dejanja in sposobnost, da se organiziramo in delujemo skupaj.«
Hkrati okrca institucije v državi, saj ni opravičila, da ne uredijo pravnega priznanja spola, da dopuščajo referendume o človekovih pravicah, da ne obstajajo varne mreže za najšibkejše, da se sistematično ogroža zdravje transspolnih in interspolnih oseb ter se dopušča sovražni govor nosilk_cev javnih funkcij v javnih ustanovah. »S Parado ponosa zahtevamo odgovornost nosilk_cev družbene in politične moči.«
Zaključi z orisom pomena parade ponosa. Ta je tako trenutek vidnosti in slišnosti marginaliziranih in zatiranih ter opozorilo, da živimo v družbi diskriminacije in na to ne pristajamo. Hkrati je praznovanje in spodbujanje posebnosti kultur skupnosti LGBTIQ+ ter ohranjanje zgodovinskega spomina na boj tistih, ki so nam utrle_i pot do tega, da imamo danes podobo in glas.
Zgodovina parade ponosa v Sloveniji
Zgodovina skupnosti LGBT v Sloveniji za prvo parado ponosa šteje protestni shod iz leta 2001 s sloganom »Obveznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji«. Shod je skupnost organizirala zaradi tišine prisojnih organov ob homofobnem izpadu redarja v ljubljanskem lokalu Galerija, ki se je nahajal v Mestni galeriji Mestne občine Ljubljana. Redar je pesnika Braneta Mozetiča in Jeana Paula Daousta na vhodu v lokal odslovil z besedami, da »naj se že navadimo da lokal ni več za tako vrsto ljudi«.
Skupnost je po incidentu zahtevala, da državni organi reagirajo na nestrpnost. Organizirala je t. i. protestno pitje radenske, ki je potekalo nekaj naslednjih petkov. Protestnice_ki so v lokalu naročile_i le mineralno vodo, zasedle_i čim več prostih miz, s pitjem izjemno zavlačevale_i in tako zmanjševale_i dobiček lastniku.
Ker kljub pričakovanjem mestne oblasti dejanja niso obsodile, so aktivistke_i organizirale_i prvo parado ponosa v Sloveniji imenovano, »Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji«. Takrat se protest sicer ni imenoval tako. To ime si je prislužil retrospektivno, saj od takrat skupnost LGBT junija vsako leto organizira parado ponosa, ki se je sčasoma razvila v Festival Parada ponosa.
Začetki parad ponosa v svetu
Parade ponosa po vsem svetu so namenjene opozarjanju na nasilje na diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali spolnega izraza; praznovanju raznolikosti in solidarnosti v skupnosti LGBT; ter spominu na dogodke pred skoraj 50. leti.
28. junija 1969 ob 1:20 zjutraj je namreč newyorška policija izvedla racijo v lokalu Stonewall Inn, ki je takrat veljal za zbirališče gejev, lezbijk in transspolnih oseb, predvsem nebelih transspolnih oseb. Obiskovalke_ci in osebje so bile_i racij vajene_i, vendar so se ob tokratni, predvsem najbolj zatirane transspolne osebe, odločile_i upreti. Po spletu okoliščin in vidnem policijskem nasilju je upor obiskovalk_cev Stonewall Inna podprla množica, ki se je začela zbirati pred lokalom.
Upori v Stonewall Innu veljajo za začetek modernega gibanja predvsem za pravice gejev in lezbijk v zahodnem svetu, čeprav podrobnejša analiza kaže na bogato dogajanje pred temi dogodki. Parade ponosa skoraj po vsem svetu veljajo za pokazatelj spoštovanja pravic LGBT-oseb v neki družbi, čeprav so pri tem večkrat (ne)namerno prezrte biseksualne in transspolne osebe oz. osebe s spolnimi usmerjenostmi in/ali spolnimi identitetami, ki presegajo binarnosti. Odstiranje nevidnega je zato še kako pomembno.
Več o letošnji paradi ponosa na uradni spletni strani: http://ljubljanapride.org/2017/
