Naj se jebejo!

anja

Anja Koletnik,  aktivist_ka za transspolnost

Naj se jebejo!

anja

Z Anjo Koletnik, aktivistko za transspolnost in soustanoviteljem Zavoda TransAkcija, prve slovenske nevladne organizacije, ki se ukvarja izključno z vprašanjem transspolnosti, sva se pogovarjala v Atenah, na  letnem srečanju ILGA Europe. Ker se mi je mudilo z oddajo besedila, sem pogovor zapisal kar na avionu, na poti nazaj domov. Zraven mene je sedel nekdo, ki ni kaj dosti skrival dejstva, da ves čas bulji v moj računalniški ekran in bere, kar sem zapisoval. Že ta situacija mi je bila neprijetna. Še manj je skrival to, da se z napisanim – s tem, kar boste brali v nadaljevanju – ne strinja. Nekaj časa je, tako se mi je zdelo, vzdihoval, oddajal energijo v stilu: pa kaj se gredo ti ljudje … potem pa, ker z moje strani ni bilo reakcije, končno zaspal. V meni je seveda vrelo, a nisem rekel ničesar. Mislil sem si le: jebi se. In tako sva, kot boste videli, s sogovornico v tem intervjuju mislila še nekajkrat.

Pravkar sem si na netu ogledal posnetek dragih rumenčkov, ki so pred parlament prinesli podpise za referendum. Škatle so odložili na tla, imeli tiskovno konferenco, potem pa so škatle odnesli v parlament. Neka oseba, ki je stvar logistično organizirala, je rekla nekako takole: »No, dajmo zdaj te škatle – moški ta težke, ženske ta lahke …« Vidiš, svet je lahko tako zelo preprost. (Smeh.)

(Smeh.) Tole me je spomnilo na kup izobraževanj, ki sem jih izvajal v obliki “trans ena na ena”. Ljudem razložiš, kaj pomeni krovni termin transspolnost, pokažeš jim tisti dežnik, pod katerim so vse raznovrstne identitete in ljudje so ob tem čisto šokirani. Temu rečem krivulja trans-wow. Ponavadi mi rečejo: »Ojoj, to je pa zelo zakomplicirano.« Ampak čez nekaj časa, ne nujno prvič, spoznajo, da je stvar pravzaprav čisto preprosta. Prav tako kot so stvari preproste v binarnem sistemu. Če zelo poenostavim, moraš pravzaprav vedeti samo dve stvari: prvo je, da spol ni enako telo oziroma tvoje genitalije, drugo pa je samoidentifikacija. Seveda bodo ljudje na vprašanje o samoidentifikaciji podajali zelo različne odgovore, a to ne pomeni, da moraš te identitete umeščati v blazno zakompliciran sistem, ki bi ga moral popolnoma poznati. Potrebno je le to, da vprašaš osebo, kdo je. Samo to. Moraš biti dovolj odprt, da ne definiraš vnaprej.

Predvidevam, da bi si želela, da je tvoja nebinarna identiteta zabeležena tudi v tvojih osebnih dokumentih, ki te predstavljajo. (Pustiva ob strani radikalni odgovor, da je vsaka identifikacija že kontrola in s tem nasilje.) Zanima me, kakšno je tvoje stališče glede tega: bi bilo potrebno vse te identitete, ki so lahko tudi fluidne, nekako ujeti v pravni sistem, ali pa je tvoja pozicija pravzaprav »fuck gender« ali po domače: jebi se, spol. (Smeh.)

Ne, moja pozicija ni nikoli fuck gender. Vedno stojim na stališču: fuck gender assigned at birth ali fuck sex in celebrate gender[1]

Hm, tole bo težko prevesti …

Sori, srce … (Smeh.) No, druga stvar pa je, da do tega vprašanja čutim nekaj podobnega, kot do kvot v politiki: dokler se obstoječega sistema ne da popolnoma preoblikovati oziroma zrušiti – in to se zagotovo ne bo zgodilo v času mojega in tvojega življenja – potem je smiselno vsaj znotraj obstoječega pravnega sistema zagotoviti določeno mero legitimitete. Tako kot menim, da trenutno potrebujemo spolne kvote, tako v obstoječi družbi ni dovolj, da so različne identitete legitimne samo na družbeni ravni, pač pa morajo biti tudi znotraj pravnega sistema. To konkretno pomeni, da bi morali urediti pravno priznanje spola tako, da ne vsebuje zgolj dveh opcij, pač pa tri.

Se ti zdi, da je možnost izbora tretje opcije (npr. drugo) zadostna rešitev. Mar to ne pomeni unifikacije raznovrstnih identitet spet v en sam predal? Ali pa je to morda »razumna rešitev«, saj bi neskončni seznam različnih identitet predstavljal skorajda nepremagljivo oviro za obstoječi sistem?

Da, pristajam nanjo in jo zagovarjam, upoštevajoč okolje in politično klimo, v kateri živimo. Podobno kot pri kvotah. Tudi to ni ultimativna rešitev. Ampak s tako rešitvijo vseeno zagotovimo marsikomu občutek, da je življenje te osebe vredno, hkrati pa je to najboljša rešitev, za katero si – glede na obstoječe stanje in resurse – lahko prizadevamo.

Po vrnitvi z magistrskega študija na Centralni evropski univerzi si se bolj intenzivno začela ukvarjati s transspolnim aktivizmom. Eden od prelomnih dogodkov, ki je imel precej odmeva v javnosti, je bil tvoj intervju za Sobotno prilogo Dela. Kako si se počutil, ko si v soboto odprl časopis in videl, da so intervju s tabo naslovili Ne moški ne ženska?

V soboto zjutraj sem poguglala intervju in videla naslov. Iz mene se je zvalil en tak orgomen, glasen: Neeeeeee! Opisali so me namreč ravno s tistimi kategorijami, za katere ne želim, da me opisujejo in definirajo. Res je, intervju je odprl veliko vrat, ampak naslov … No, ne bi sicer rekla, da je bil to prvi prelomni dogodek. Prvič sem se javno razkril na konferenci Dvajset let po Pekingu, ki jo je organiziralo Ministrstvo za delo skupaj z Ženskim lobijem. Tam nam je uspelo doseči, da so manifest iz ženskega manifesta preimenovali v feministični manifest. Preprosto sem vstala in pred 150-imi udeleženkami povedala, da manifest, ki je samo ženski, mene ne predstavlja in vključuje. Dosegli smo, da so v manifest vključili ne zgolj vprašanje spola, pač pa tudi spolne identitete. Še en prelomni dogodek je bilo mednarodno strokovno srečanje  TransMisija I, ki smo jo organizirali v Celici.

Čeprav je intervju v Delu naletel na, zdi se mi, vrsto pozitivnih odzivov, je hkrati – tudi zaradi naslova – dal veter v krila določenim skupinam, ki so te potem masakrirali na svojih spletnih straneh – ena je pri tem seveda še posebej izstopala. Se ti zdi z aktivističnega vidika vredno ukvarjati se z njihovimi izpadi in odgovarjati na njihova vprašanja ali je to zgolj nepotrebno tratenje energije?

Zdi se mi, da bolj to drugo. Kadar deluješ javno in politično, se moraš zavedati, kdo so akterji na tvojem »bojišču«: s kom greš lahko v spopad, kje se je potrebno čuvati itd. V celoti tega seveda ne moreš nikoli nadzorovati. Tako približno vem, kaj se dogaja na omenjeni spletni strani, da pa bi kar vsak dan to spremljala in se na to odzivala, to pa zagotovo nima smisla. Zame osebno – osebno pa je vedno tudi politično – je to kontraproduktivno. Sicer pa v tem, kar so pisali o meni, ni nobenega argumenta, ki bi imel tako težo, da bi mi dal misliti in bi zaradi tega svoje delo korigiral. Zelo preprosto: na živce jim gremo vsi, ki nismo cis in strejt.

Se motim, če rečem, da znotraj aktivizma za transspolnost občasno obstajajo trenja med transseksualnimi osebami in preostalimi. Ta trenja vidim razpeta med bolj esencialistično obarvanim govorom, ki ga uporabljajo nekatere transseksualne osebe – za Narobe sem pred časom na primer delal intervju s transaktivistom, ki je o sebi govoril kot o nekom, ki je bil rojen v napačnem telesu – in bolj družbenokonstruktivistično govorico, značilno, na primer, za nebinarne, kvirspolne, aspolne  osebe?

To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Ko se je TransAkcija začela oblikovati, najprej v sodelovanju z Legebitro, s katerimi smo lani poleti začeli izvajati podporne pogovorne skupine za transspolne osebe, je bilo sprva tega trenja ogromno. Na eni strani smo bile nebinarne, kvirspolne in aspolne osebe, ki zavračajo kakršne koli identifikacije, na drugi strani pa nekaj transseksualnih žensk, med katerimi so bile nekatere že v postopku tranzicije. Za njih je bilo seveda zelo pomembo, da se pogovarjajo o tem, kako doživljajo ta proces. Trenje je nastalo, ker je na teh srečanjih prevladoval biološki diskurz, zato so se nebinarne osebe počutile neslišane in nevidne. Tudi zame je bila to frustracija. Takrat sem se ravno vrnila s študija, ki je temeljil na družbenokonstruktivističnih teorijah. K sreči pa sem bila toliko samorefleksivna, da sem se zavedala, da moj glas ne more prevladati, saj imajo one same izkušnjo tranzicije, jaz pa ne. Rečeno drugače: to je njihova izkušnja in jim ne morem soliti pameti. Potem smo nekaj časa imeli obe skupini ločeni, čeprav so bili vsi vedno dobrodošli na obeh skupinah. Nekaj časa je to funkcioniralo in so se ljudje malo pomirili, potem pa se je nekako zgodilo, da se nismo več dobivali v ločenih skupinah: vsi so hodili na vse. Na skupino zdaj hodijo ljudje, ki so stari od 16 do 63, zasedajo izredno raznolike identitete, a med njimi ni več tega trenja. Se mi pa zdi, da je občutek te distinkcije tudi posledica tega, kdo in kako o transseksualnosti govori v javnosti. Znotraj skupine imamo nekaj transseksualnih oseb, pa je ta diskurz povsem usklajen s tistim, ki ga uporabljam sam – v prvi vrsti seveda vprašanje samoidentifikacije. Včasih se je transspolnost izenačevala s telesom, sam pa poskušam zagovarjati idejo, da je transspolnost v prvi vrsti vprašanje tega, kako oseba samo sebe definira, telo pa je eden od osrednjih materialov in medijev, s katerim ljudje potrjujejo svojo identiteto. Saj tudi jaz s svojim telesom potrjujem svojo identiteto, le da morda na nekoliko drugačen način: bolj s spolnim izrazom kot s posegi v telo.

Pogosto slišim interpretacije, da je danes med mladimi moderno biti transspolna oseba. Moda se pač spreminja: v osemdesetih je bilo baje moderno biti gej, zato nas je bilo toliko …

(Smeh.)

Je pa verjetno res, da pred desetimi, dvajsetimi leti nihče ni govoril o nebinarnih in kvirspolnih identitetah.

Tako transseksualne, kot nebinarne, aspolne itd. osebe so vedno obstajale. Niso pa obstajale besede zanje. Nismo imele tudi nobene vidnosti. Saj je še zdaj nimamo, ampak zdaj si vsaj ta prostor poskušamo vzeti. Nenazadnje obstaja vrsta zgodovinskih in antropoloških dokazov, da so vedno obstajale družbe, ki so poznale več kot dva spola, čeprav to niso bile zahodne družbe … Če o tem govorimo kot o modi, je to seveda v prvi vrsti žaljivo. S tem ko se razkriješ v mikro ali makro okolju, se izpostaviš potencialnemu … mah, ne potencialnemu, kar realnemu in dejanskemu nasilju. Dvomim, da bi to kdo počel zato, ker želi biti moderen.

Tovrstne predstave se reproducirajo tudi skozi izmišljotino Rimsko katoliške cerkve, ki govori o teoriji spola. Med drugim to teorijo pojasnjujejo kot zagovarjanje tega, da si lahko spremeniš spol … tudi večkrat na dan.

(Smeh.)

Res, tako piše na njihovih spletnih straneh … To je seveda namerno žaljiva, popačena in do skraja banalizirana interpretacija koščkov tega, o čemer pa ti vendarle govoriš: o samoidentifikaciji, ko gre za spol.

Gre za dve ločeni stvari: eno je, da sam sebi dovoliš samoidentifikacijo, v primeru, ko se ne čutiš kot cisspolna oseba, kar pomeni, da tvoja identiteta sodi v binarni spolni sistem. Tu gre za samoidentifikacijo, ki je posledica dolgega prevpraševanja samega sebe. Ne poznam transspolne osebe, ki ne bi šla skozi dolgi proces velikih dvomov, preden je razkrila svojo identiteto. To, kar oni počnejo, pa je povsem drugačna interpretacija: trdijo, da ima nekdo drug – torej mi, aktivisti – moč drugim reči, da spol ne obstaja tako, kot ga oni učijo, a tudi tako učenje je v bistvu družbeni konstrukt. Tudi binarni sistem je skonstruiran. To, kar hočem reči, je tole: že morda, da se stvari slišijo zelo podobno, na primer, spol lahko izbiraš, toda ljudje si ne izbirajo spola kar tako. Samoidentifikacija ne pomeni, da si nekdo sedemnajstkrat na dan premisli in spremeni svoj spol.

Izstop iz binarnosti pomeni tudi trk z jezikom: potrebno ga je prilagoditi. Poleg tega se mi zdi, da se opisi, ki so politično korektni, prav v povezavi s tematikami transspolnosti  precej hitro spreminjajo. Nekaj časa smo govorili o  tranziciji, zdaj rečemo potrditev spola, še pred tem sprememba spola itd. Kako ti to vidiš?

Z vidika organizacije, v kateri delam, menim, da je naša naloga izobraževati in osveščati javnost o transspolnosti. To pomeni, da moramo uporabljati najbolj sodoben, vključujoč jezik, ki v nekem trenutku obstaja. Nimam pa sam nobene legitimitete osebam, ki so šle skozi neko izkušnjo, govoriti, kakšen jezik naj uporabljajo. Spremembe v poimenovanju na področju transspolnosti pa so sicer pogosto povezane s spremembami klasifikacij v DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih bolezni) in ISD (Mednarodna statistična klasifikacija bolezni, povezanih z duševnimi težavami). Vsaka revizija teh klasifikacij prinese kakšen nov termin, ki poskuša biti bolj vključujoč, nepatologizirajoč in manj esencialističen, vendar jim to vedno ne uspe. Transspolna skupnost pa se na to odziva in prilagaja svoj jezik. Na primer, najprej se je govorilo o gender identity disorder, nov termin je gender dysphoria oz. motnja spolne identitete in sedaj spolna disforija. 

Spomnim se, da te je v povezavi z jezikom zmotil prav video napovednik za knjigo Ime mi je Damjan, v katerem je bilo rečeno, da se je Damjan rodil kot dekle. Bolj pravilno bi bilo reči, da so mu ta spol pripisali ob rojstvu.

Da, to me je zmotilo, ker je to rekla oseba, ki je cisspolna in je aktivistka. Kot rečeno, menim, da moramo aktivisti uporabljati kar se da vključujoč in moderen jezik.

anja1In prav tak je tudi zapis, ki se v zadnjem času vse pogosteje uporablja: namesto poševnice (bralec/ka), se uporablja podčrtaj (bralec_ka). Ne vem, ali ste s tem začeli pri TransAkciji, vem pa, da te nekatere stvari pri teh zapisih vseeno motijo. Kaj?

Sam sem tovrstne zapise najprej videl pri transspolnih in kvir osebah iz Nemčije. Filozofija tako imenovanega gender gapa (pri nas tega še nismo prevedli, zato govorimo o podčrtaju) je v tem, da je uporaba poševnice nekaj, kar reproducira binarni sistem ali-ali (npr. posameznica ali posameznik), podčrtaj pa pomeni odprtost, daje prostor, ne omejuje zgolj na dve izbiri: s takim zapisom pokažeš, da je spolov več in da je jezik, ki ga uporabljaš, kar se da vključujoč do različnih spolnih identitet. Sicer mi pa pri vsem tem nista všeč dve stvari: s feminističnega vidika poskušam uporabljati ženski spol kot generično obliko, zato tudi pri zapisu najprej zapišem žensko obliko besede, a vedno se to ne da. In to me moti. Na primer: lahko zapišem aktivist_ka, če pa najprej zapišem žensko obliko (aktivistka), potem ne morem ničesar dodati. Ne morem napisati aktivistka_ in tu še kakšno črko dodati, ker potem to sploh ni več beseda. Vse to me sili v neko nekonsistentnost, ki je ne znam preseči. Druga stvar, ki me moti, pa je to, da nimamo nobenega boljšega sistema, kjer, na primer, ne bi obstajalo spolno zaznamovanje v jeziku.

Kar nekateri jeziki sicer poznajo …

Da, točno. V angleščini, na primer, so teachers pač teachers – ni jih potrebno spolno zaznamovati. 

Puristi, pa verjetno še kdo, bodo rekli, da so tovrstni zapisi na ravni samostalnikov nekako še mogoči, ko pa je treba take zapise uporabljati še pri pridevnikih in glagolih, pa tekst preprosto postane neberljiv. Naj se jebejo ali kaj? (Smeh.)

Ja, jebejo naj se. (Smeh.) Jezik je sredstvo ljudi za komuniciranje in se spreminja. Če ves čas zagovarjamo razvoj družbe na kulturni, ekonomski in še kakšni ravni, potem ne vidim razloga, zakaj ne bi zagovarjali tudi razvoja jezika. Jezik je pač osnovno sredstvo, s katerim komuniciramo z drugimi in mora biti v tem smislu uporaben, ne pa da se mu podrejamo.

Kako pa je s tem v izgovorjeni besedi?

V nemščini ljudje izgovarjajo gender gap in ves čas se sprašujem, kdaj bomo to začeli tudi mi. Ne rečejo: posameznica in posameznik, ampak posameznik – (kratek premor) – ca.

Pred kratkim ste ustanovili Zavod Transfeministična iniciativa Transakcija. S kakšnimi težavami se ljudje naslavljajo na vas in kaj bi bilo potrebno najprej rešiti?

Treba je urediti pravno priznanje spola v skladu z dobrimi praksami držav, kot so Malta, Danska, Irska, Argentina. V vseh teh državah imaš možnost spremeniti spolni identifikator v osebnih dokumentih v skladu s tem, kar je tvoja identiteta, ne da bi za to potreboval kakršen koli medicinski postopek ali diagnozo. Pravni in medicinski del postopka je potrebno ločiti.

Ampak ti svojega spola ne moreš potrditi, če pa v našem pravnem sistemu sploh nimamo tretje opcije …

Res je, ne morem ga. Se pa zavzemam vsaj za to, da je ta postopek na hiter in transparenten način omogočen drugim osebam. Tem ljudem se namreč dogaja to, da se jih obtožuje, da so ukradli dokumente, da se jim ne verjame v njihovo istovetnost, ko pokažejo osebni dokument na bankah, poštah in drugod, in zaradi tega so prisiljene v razkritje: vedno morajo razlagati, da so transspolne osebe oziroma morajo pri sebi imeti potrdilo psihiatra. Kje je tu pravica osebe do zasebnosti in do integritete lastnega telesa? Poleg tega se mi zdi ključno urediti tudi medicinski protokol. Medicinske obravnave preprosto niso konsistentne: osebe poročajo o najrazličnejših izkušnjah in zahtevah v medicinskih postopkih. Postopki niso vsem dostopni – vse to je odvisno od tvoje identitete, starosti, pa kakšen je tvoj videz, kakšne so tvoje želje … Moral bi biti vzpostavljen minimalni standard, pa ni, zato ljudje predolgo čakajo na vse te postopke. Vse to njihovo stisko in negativno samopodobo samo še povečuje. V tujini poročajo o številnih samomorih transspolnih oseb in grozljiva poslovilna pisma, ki jih puščajo za seboj, imajo vsa podobno vsebino: ne morem več čakati, nikoli ne bo boljše, ne bo se spremenilo … zato ne vidim več smisla. Vem, da je to tudi realnost koga v Sloveniji. Poleg tega moramo še veliko, veliko narediti na osveščanju in na večji vidnosti transspolnih oseb v Sloveniji.

Koliko pri vsem tem LGBT-aktivizem lahko hodi po isti cesti, z roko v roki … ali pa so LGB-teme tako drugačne od T-tem, da moramo iti po različnih poteh, čeprav k istemu cilju? (Ob tem sva oba bruhnila v smeh zaradi patetične metaforike mojega vprašanja.)

Mislim, da je pomembno zavedati se, da vsi hodimo po cesti, ker menim, da se kdo znotraj akronima LGBT+ ne zaveda, da smo vse te osebe in ne samo LG osebe na neki cesti. Mislim, da je sicer trenje, ki ga doživljamo pod podplati, drugačno, a vseeno menim, da ni optimalno, da gremo mi na neko čisto drugo cesto. Pri določenih temah da …. a ključno je, da smo vsi samorefleksivni, tudi transspolni aktivisti v odnosu do LG tem. Šele tako bomo lahko vedeli, kje res lahko aktivno sodelujemo in kje je ključnega pomena, da smo v solidarnostni poziciji drug do drugega, ne poskušamo pa prevzemati prostora. Pomembna je solidarnost tudi takrat, ko ti ni najbolj udobno, ker to zahteva refleksijo tvojih lastnih privilegijev.



[1] Ne, moja pozicija ni nikoli jebi spol. Vedno stojim na stališču: jebi se spol, pripisan ob rojstvu ali jebi biološki spol in proslavljajmo družbeni spol.

 

Objavljeno v
More from Uredništvo

Pravno priznanje spola: MNZ umaknil sporni dopis

Iz Društva informacijski center Legebitra in Zavoda TransAkcija sporočajo, da je Ministrstvo...
Preberi več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja