Na Narobe blog se vrača Filip. Prerastel je okvirje prvega avtobiografskega romana Rumeni lakasti čeveljci in zdaj poganja nove zgodbe izpod prstov avtorja Aleša Čakša. Celoten roman, ki bo vseboval tudi še ne objavljena poglavja, bo izšel predvidoma jeseni 2022. Do takrat pa lahko odkrivate Filipov svet vsak drugi četrtek vse do 1. septembra.
Čuden, a ‘kul’
Otroci so se v cirkuški šoli vsak dan igrali in učili veščin najmanj osem ur. Najprej Filipa niso preveč marali, ker jim ni kar brez ugovarjanja dajal denarja iz blagajne. Nekateri so bili zapravljivi in jim ob koncu cirkuškega taborjenja ni ostal niti peni. Ko so ugotovili, da je Filip zgolj previden z njihovimi funti, so to razumeli. A še vedno se jim je zdel malce sumljiv. Verjetno je Filip zato na zaključni zabavi v šotoru dobil prav posebno nagrado.
Zadnji dan cirkusa je bil čudovit dan, takšnega sonca v Newcastlu v zadnjih 14 dneh ni bilo. Otroci so želeli disko in ples, prostovoljci in vodje so začeli že popoldne piti pivo in se pozibavati v ritmu glasbe U2. Imenitno je bilo gledati razigrane otroke protestantov in katolikov, še neobremenjenih z vero in politiko, a Filip je slutil, da bo drugače, ko bodo zrasli in postali kontaminirani z ideologijami enih in drugih.
Paola se je tako divje metala po plesišču, da je bila že groteskna. Filip je bil zelo dober plesalec, dober v improviziranju, in prepričan je bil, da bo nagrada otrok za najboljšega plesalca njegova. Otroci so se namreč odločili, da bodo vsakemu prostovoljcu podelili eno nagrado. Brez presenečenja je šla nagrada za najprijaznejšo osebo v cirkusu Flori, ki je očarala vse, Filipa pa je rahlo razjezilo, da je nagrado za najboljšo plesalko dobila Paola. Filip si ni predstavljal, katero nagrado bo zdaj dobil on. Na vrsti zanjo je bil zadnji, izročil mu jo je najmanjši in najmlajši otrok, devetletni Patrick, simpatičen rdečelasi in pegasti fantek. In s čim so otroci nagradili Filipa? Z označbo, da je najbolj čuden, a ‘kul’ prostovoljec. Pravzaprav je bil Filip navdušen nad to oznako otrok, tudi sam bi sebe podobno opisal. Weird but groovy …
Naslednji dan je prišlo slovo. Otrokom je tu in tam na lice pritekla solza, Flora in Filip pa sta že imela načrte, kako naprej po Irski. Prostovoljec Brian, ki je bil tudi precej poseben, tih, ju je povabil k sebi domov za nekaj dni. Brez oklevanja sta sprejela povabilo.
Belfast, prihajava!
Severna Irska je bila v devetdesetih letih minulega stoletja še vedno nemirna. Na ulicah tanki in vojaki v polni opravi niso bili redkost. Napetosti med katoliškimi in protestantskimi političnimi frakcijami niso pojenjale. še vedno so se zgodili napadi enih in drugih, ljudje so še naprej umirali.
Brian in njegovi prijatelji, ki so bili nenehno na obisku pri njem, so Filipu in Flori razložili vse podrobnosti teh srditih in neusmiljenih spopadov. Imela sta srečo, da v času njunega pohajkovanja po Belfastu spopadov ni bilo. Mesto je bilo mirno. Brian je imel ves čas polno hišo prijateljev, samih fantov, večinoma so bili vsi izobraženi, a brez dela in na socialni pomoči. Prosti čas so ‘ubijali’ s pijančevanjem, poležavanjem, zafrkavanjem in brezdeljem. Pri Brianu so bili po cele dneve, za sabo pa so puščali kartone pic, na desetine praznih pločevink piva. Tudi umivali se niso pogosto. Briana nič od tega ni motilo. Kartone od pic je metal kar pod preprogo, prazne pločevinke piva pa trpal v velike polivinilaste vreče, ki jih je odvrgel kar v dnevni sobi.
Filip in Flora se nista dobro počutila v tem stanovanju in v Brianovi druščini. Ne glede na to, da za bivanje nista nič plačevala, nista mogla ostati v tej svinjariji. Brianu sta natvezila, da se jima mudi na pot in da se še kaj oglasita na poti nazaj.
_________________________________________________________
Avtor o avtorju
Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.
Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.
Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki je doživela premiero leta 2021, in istega leta izdal avtobiografski roman Rumeni lakasti čeveljci. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.
