KOMENTAR
Dokler nisem začel pisati, se nisem zavedal, kako zelo so me prizadele besede, izrečene v Državnem zboru. Ker nimajo argumentov, so se zatekli k čustvom in manipulacijam. Svojo moč so črpali iz strahu, ki naj bi ga vsi občutili, ker bo nov zakon sledil družbeni realnosti in prepoznal obstoj istospolnih družin. Zaradi strahu so si vzeli pravico in v parlamentu širili sovražni govor, katerega dno je prvi kar v imenu celotne poslanske skupine SDS dosegel prav opozicijski podpredsednik Državnega zbora.
Če ta zdravnik in teolog med razpravo o Družinskem zakoniku v državnem zboru v imenu druge največje poslanske skupine trdi, da je homoseksualnost bolezen, potem je to eden od najbolj grobih verbalnih napadov, ki jih lahko naslovi na neko družbeno skupino. Ta poslanska skupina namreč namenoma ignorira, kaj o tem govori in misli vsa »normalna« zahodna intelektualna civilizacija. (V kolikor se seveda strinjamo, da gresta besedi ‘zahod’ in ‘normalno’ lahko skupaj.) In ker poslanec pač ni »en idiot« (po Sskj-ju: omejen, neumen človek) s ceste ali še en redni gost šanka povprečne vaške gostilne, se hkrati zaveda, da je to, kar govori, skregano z vsemi relevantnimi znanstvenimi dognanji in nenazadnje tudi z osnovnim spoštovanjem drugačnih ljudi.
Njegovo početje mi je toliko manj razumljivo, ker se je ta dvoličnež pred štirimi leti vpričo mene očitno neiskreno izrekal v Cankarjevem domu, ko je na otvoritvi Evropskega leta enakih možnosti dejal, da je potrebno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti (ali drugih osebnih okoliščin) neprestano in stalno odpravljati. To je bilo leta 2007 tudi sporočilo Evropske komisije in vidimo lahko, da je mož sposoben govoriti jezik strpnosti, če tako od njega zahteva situacija (takrat je bil namreč predsednik Državnega zbora) in če mu to narekuje prisotnost delegacije evropskih oblasti iz Bruslja.
Zdaj, ko je v opoziciji, je zamenjal ploščo. Nič več ni treba biti strpen. Nič več ne šteje konsenz zahodne civilizacije. Štejejo le še obskurni verski inštituti in njihove izkrivljene raziskave. Označiti spolno usmerjenost za bolezen, po krvavi zgodovini zatiranj, ki so marsikje po svetu še danes vsakdanjost, je podlo dejanje. Prav ta gesta je v preteklosti omogočala krvavo zatiranje. (V Evropi nazadnje v času nacističnega režima.) Zato je to nemoralno in sprevrženo dejanje. Je tudi posmeh dejstvu, da je zaradi takih ideoloških podlag pred komaj 12. leti v Romuniji v zaporih sedelo kar nekaj moških in žensk, ki so jim svobodo vzeli zaradi homoseksualnosti.
Zloraba medicine terja reakcijo slovenske medicinske stroke, saj je jasno, da s takim govorjenjem ustvarja novo (staro) podlago za stigmatizacijo državljank in državljanov.
Kako torej deluje ta sovražna sprega? Z glasom spoštljiv, z besedami oster, je hinavsko tarnal o naši »bolezni« in postavljal osnovo za to, da bo nekdo drug rekel, da smo moteni, tretji si bo vzel pravico, da bo ‘on njim že pokazal’ in četrti bo ob priliki koga brcnil … Tako njegov prispevek ni nič manj kot načrtovanje sovraštva! Zato vas tukaj sprašujem, človek »velike morale«, zakaj načrtno sejete sovraštvo iz vaše prižnice v Državnem zboru in to v imenu največje opozicijske stranke? Je vaš predsednik to odobril? Se nam bo morda za te vaše besede opravičil? Se je morda kdo opravičil za protiustavni zakon, ki so nam ga vsilili leta 2005?
Nasilje in represija nad geji in lezbijkami ni noben misterij. Začne se s tem, da se teh pojavov sploh ne prizna. No, nismo čakali dolgo, da smo videli, kam pelje taka retorika. V razpravo se je vključil še en neprepoznavni in neartikuliran poslanec ter povedal, da so »enega takega glasnega lani malo nabunkali živahni fantje…« Takrat sem res pogledal na uro in glej, ni bilo leto 1936, in ne, nismo bili priča vzponu Hitlerja na oblast, bili smo leta 2010, bili smo v Sloveniji.
Bruhali so ta svoj strah in nam risali svoje lastne problematične fantazije ter trepetali pred dnem, ko se bo zakon uveljavil. Potrdili so, da verjamejo v homofobijo in diskriminacijo. Strinjali so se, da se morajo proti ljubezni drugačnih, boriti z vsemi sredstvi, tudi z referendumom. Brezobzirno so naša razmerja, ki so soglasna razmerja dveh polnoletnih oseb, primerjali z različnimi situacijami, ki teh osnovnih predpogojev ne izpolnjujejo. Brigajo njih gejevske in lezbične družine, ki so dejstvo in malo jim je mar za pravice otrok v njih.
Česa se ti ljudje v resnici bojijo? Jih je res strah, da bodo množice mladcev potem raje kot z »dekleti« šle s fanti? Morda zato, ker se bo nenadoma več žensk opogumilo in zaživelo skupaj, medtem ko se za njih ne bodo zmenile? Pa to kdo zares verjame? Koga strašijo s temi pravljicami?
In še demografska slika. Pozabite na iskrene odnose! Geji, lezbijke, poročajte se vsepovprek. Glavno je, da v cerkvi in z nasprotnim spolom. Ste v dilemi? Ni problema, poskusite. Saj nenazadnje je seks v tradicionalni družini odobren le za spočetje otrok. Potrudite se enkrat ali dvakrat in ohranjajte »normalno« obliko. Potem pa kakor veste in znate. Glavno, da bo mir in da bo cerkev srečna. Njene spovednice so vam na voljo. Vaša sreča in sreča vaših partnerjev je pa res nepomembna ob tako vesoljnih projektih. Ne razumem, zakaj še niso predlagali prepovedi istospolnih družin in zakaj so enostarševske sploh še dovoljene? So že spisali amandma, da mora samski materi Center za socialno delo v 30-ih dneh po razhodu s fantom dodeliti novega?
V vsej tej, oprostite, navadni sovražni kloaki, se globoko in zares od srca klanjam Maji in Jerneji. Mnogi se trudimo, a če je kdo v zadnjem času naredil nekaj izjemnega, je bila to njuna televizijska pojavnost. Preprosto in nedvoumno nam sporoča: »Tukaj smo med vami. Družina smo in najin sina nima enakih pravic.« In medtem ko grmijo z referendumi, moramo vedeti, da to ne bo samo referendum o tem, kako bi večina dala otroke v posvojitev raje heteroparom, pač pa predvsem o tem, da pravic našim otrokom ne privoščijo in jih hočejo kaznovati, zato ker je naša spolna usmerjenost za njih greh in bolezen. Naši otroci seveda, tako kot nekoč zunajzakonski pankrti, niso del idilične demografske slike.
Zato, spoštovani predsednik države, vas tukaj javno pozivam, da z medaljo za hrabrost odlikujete Majo in Jernejo! Zaslužita si jih, ker danes in tukaj živita iskreno in sta hrabri materi. Pomislite na pogum, ki je bil potreben za to, da sta postali materi v naši družbi in kako plemenito je, da sta ob tem ostali iskreni.
