»Kaj boš ti govoru, mulc, k sm ti rit brisala,« mi je moja stara mama neštetokrat zabrusila v obraz. In se takoj zatem nasmehnila, češ, saj ne misli tako resno. To je bil njen ultimativni argument – z njim je zaključila vsak najin spor. Tudi tistega, neko dopoldne v kuhinji, ko sem jo bogsigavedi s čim tako razjezil, da je pograbila leseno desko, na kateri je rezala čebulo, in mi jo razbila na glavi. Resnici na ljubo in stari mami v zagovor je potrebno povedati, da je bila deska trohniva in usoda, da se razpolovi na pol, neizbežna.
V srednješolskih letih me je ob pol šestih zjutraj budila za prvi jutranji avtobus. Ta jutra sem sovražil in želel sem si tišine. Ona pa je kar naprej žlobodrala in obnavljala vaške čenče, ki me niti najmanj niso zanimale. Zato se nisem odzival na njene besede. Bil sem tiho in včasih sem jo prosil, naj bo tiho tudi ona. »Kaj boš ti govoru, mulc, k sm ti rit brisala,« je potem priletelo na mizo, skupaj z benkotom in šnito kruha z marmelado, ki mi ju je pripravljala za zajtrk. Včasih je dodala še, da sem en tumpec, čuden, ker nič ne govorim.
Njena volja do življenja jo je držala pokonci do lanske jeseni. Štiriindevetdeset let. Potem se je vse začelo strmo spuščati proti koncu. Demenca je zažrla v njene možgane in v glavi se je preselila v svoj svet. Lansko leto novembra, ko sem nek konec tedna pazil nanjo, sem ji moral skuhati le kosilo, vse drugo je postorila še sama. Letos februarja, ko sem spet pazil nanjo, je bila stvar povsem drugačna. Nič več ni bila v svoji hiši – preselili so jo v hišo mojih staršev – in ničesar več ni zmogla sama. Zjutraj sem jo preoblekel in takrat je med nama padla še zadnja pregrada: njeno golo telo. Z rokami, čeprav brez moči, je še vedno poskušala zakriti svoje prsi in tako ohraniti nekaj dostojanstva. Ko sem jo pozneje peljal na stranišče in tam postoril vse, kar je pač postoriti treba, sem se zavedel, da je krog sklenjen. Vzel sem ji njen ultimativni argument.
Ob tem spoznanju sem potihem jokal v sebi; ko se je krog sklenil, se je zaključil tudi del mojega življenja. In v istem trenutku sem pomislil na konec drugega dela življenja: kdo bo skrbel za mene, ko bo demenca zažrla v moje možgane in bo moč izpuhtela iz mojih rok in nog? Verjetno bom trohnel v kakšnem domu za ostarele in državi visel za vratom. Kajti ta država ne želi, da bi imel svojo družino. Raje si me naprti na svoj hrbet, kot pa da bi pogledala preko svoje ideološke zaslepljenosti.
Zvečer sem mamo dal spat in na obraz sem ji s palcem naredil tri križe. Tako kot je nekoč ona s svojo hrapavo roko drsela po mojem otroškem obrazu in mi s tem odrivala strah pred nočjo. Vem, da je tisto noč zaspala v miru. In ko se enkrat kmalu zdaj ne bo več zbudila, me bodo tolažile besede, ki mi jih je tisti konec tedna izrekla. Rekla je, da je pripravljena. Da ima dovolj. Da si želi konca. Izkusila je svoj pošten del življenja.
Tudi jaz ga hočem. Z nekom, ki me bo zadnjo noč dal spat.
