V glavnem mestu države Katar, Dohi, so prejšnji teden pričeli s predvajanjem filma Dansko dekle. Film pripoveduje življenjsko zgodbo slikarke Lili Elbe, ki jo je upodobil angleški igralec Eddie Redmayne (na fotografiji). Lili Elbe, danska slikarka, je bila ena izmed prvih zableženih oseb, ki je opravila operacijo potrditve spola, in sicer že leta 1930. Zaradi tematike so se oblasti v Katarju odločile za cenzuro filma, kar je katarski minister za kulturo javnosti sporočil kar prek Twitterja.
Zadnji dve leti sta bili pomembni za reprezentacijo transspolnih oseb v medijih. K temu je pripomoglo več dogodkov in oseb, med drugim lik Laverne Cox v seriji Oranžna je nova črna in Caitlyn Jenner, ki je svojo izkušnjo delila z mediji in temu posvetila tudi resničnostno oddajo na televizijskem programu E!. Režiser Danskega dekleta se prav vsemu temu zahvaljuje, da mu je bilo leta 2015 omogočeno posneti film s tematiko transspolnosti, saj mu pred sedmimi leti še ni uspelo pridobiti sredstev in distributerjev za ta projekt. Sicer pa je film že od samega začetka za mnoge problematičen in prejema različne kritike.
Še preden je bil film premierno predvajan, je režiser Tom Hooper, ki je režiral tudi filmsko adaptacijo knjige Victorja Hugoja Nesrečniki (Les Miserables) in film Kraljev govor (King’s Speech), prejel kritike, večinoma od aktivistk_ov LGBTQ+, na račun igralca, ki ga je izbral za glavno vlogo. Očitali so mu, da je vlogo dodelil cisspolnemu moškemu igralcu, namesto transspolni ženski igralki. Hoop je ob tem izrazil tudi lastno opažanje problema, s katerim se soočajo transspolne_i igralke_ci, pri igranju tako cis- kot tudi transspolnih oseb. Sicer pa je brez velikega ozira na očitke dejal, da je igralca Eddieja Redmaynea izbral zaradi določene ”ženstvenosti”, ki ga je pri njem pritegnila, ter pa zaradi predhodnih vlog. Redmayne je v preteklosti namreč že igral ženske.
Ena izmed kritik je prikaz poteka operacije, ki jo je za potrditev spola v začetku dvajsetega stoletja prestala Lili Elbe. Film daje le bežen občutek nevarnosti, ki jo je takrat tak poseg predstavljal. Osredotočal naj bi se predvsem na lepoto in estetiko prizorov, s čimer omiljuje postopek, ki je na koncu Lili celo stal življenja. Poleg samega posega film z lepoto in kostumi, morda nehote, zasenči celotno širino in kompleksnost tematike transspolnosti.
V zadnjih nekaj letih so mediji naredili velik napredek na področju reprezentacije transspolnih oseb. To je sicer korak v pravo smer, a te poti še zdaleč ni konec. Čeprav smo v zahodnem svetu, v nasprotju z na primer Katarjem, bolj ”odprte_i”, pa je mogoče največji problem ravno način našega sprejemanja, ki ostaja pri strpnosti. Beseda strpnost se pogosto uporablja v relaciji do ljudi, ki v kakršnem koli aspektu odstopajo od družbenih norm, ki so sprejete kot normalne. Pomen besede predpostavlja našo nadrejenost nad nekom, ki naših zahtev ne dosega, a jo/ga ”toleriramo”. Ni torej slabo, da se o temi, kot je transspolnost, govori. Prav nasprotno, to kaže na premik v pravo smer. Manjka nam poglobljen diskurz o globini tematike transspolnosti ter razmere in izkušnje, s katerimi se soočajo transspolne osebe po celem svetu, ne samo tiste bele in bogate.
