POLITIKA
Z Mihom Lobnikom o tožbi proti Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve
Aprila lansko leto se je Društvo informacijski center Legebitra prijavilo na javni razpis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, na katerem je pred dvema letoma že dobilo sredstva za svoje aktivnosti. Njihova prijava je bila junija zavrnjena, saj so na ministrstvu menili, da so sredstva, ki so jih v okviru programa Equal podelili organizaciji Škuc LL, zadostna za reševanje vseh vprašanj, ki se tičejo istospolno usmerjenih. Legebitra se je na takšno odločitev pritožila, češ da omenjeni razlog ne more biti vzrok za zavrnitev, saj je Škuc LL druga pravna oseba, ki je sredstva dobila na nekem drugem mednarodnem razpisu in za povsem drugačne vsebine, čeprav so povezane z istospolno usmerjenimi. Ministrstvo je pritožbo zavrnilo. Po več kot štirih mesecih neuspešnih pogajanj se je Legebitra odločila za tožbo pred upravnim sodiščem. Sodišče je odločilo, da je Ministrstvo neutemeljeno zavrnilo Legebitrino prijavo.
Je bila tožba logičen naslednji korak, ko ste ugotovili, da dopisovanje z ministrstvom nikamor ne pripelje, ali pa ste vendarle oklevali pred sodno poravnavo?
Priznam, da smo bili sprva prepričani, da naša druga pritožba ne bo zavrnjena, saj so bili vsi argumenti na naši strani. Vseeno pa smo potem morali uporabiti še plan B: pozanimali smo se pri odvetnikih, ki so zatrdili, da imamo utemeljene razloge za upravni spor. Za sodišče smo se odločili zato, ker je bilo sodno varstvo naša zadnja možnost. Stroški takse in odvetnika so bili sicer dobrih 300 €, vendar smo bili prepričani, da imamo na sodišču dobre možnosti in je zato strošek sprejemljiv. Kljub prizadevanjem, da bi o tem seznanili javnost, so številni mediji o našem primeru molčali.
Vas je pred tožbo kdo opozarjal, da nikar ne tožite ministrstva, saj je to vendarle vaš financer in vam kdaj lahko nameni še kakšna finančna sredstva?
Ta pomislek je bil zgolj hipotetičen. V istem času je isto ministrstvo po več letih sofinanciranja ukinilo sredstva Galfonu (ŠKUC). Več društev, ki ideološko niso bila blizu tedanjemu ministru, je v tem času doživelo podobne zavrnitve. Oklevanje pri podpori našemu protestu so imele predvsem nekatere organizacije, ki nam javno niso upale izraziti podpore, saj so se verjetno bali protiukrepov z ministrstva. Za nas pa je bila zavrnitev znak očitne politike, da se onemogoča delovanje gejevsko-lezbičnih organizacij. Tu ni bilo več prostora za taktično preračunljivost. Če bi odnehali, bi izdali svoje poslanstvo.
Mirovni inštitut, ki je za podoben primer tožil eno od ministrstev, je na odgovor sodišča čakal več let. Kako to, da je sodišče v vašem primeru razsodilo v nekaj mesecih?
Relativno hiter odziv je posledica javnega pritiska. Za prednostno obravnavno se je na našo prošnjo, ki jo je podprlo 24 nevladnih organizacij, zavzela Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti v državnem zboru. O primeru smo obvestili varuha človekovih pravic, o tem so razpravljali celo v evropskem parlamentu. Tu ni šlo več le za finančna sredstva, ampak za odločno civilno-družbeno gesto. S takim ravnanjem smo želeli opogumiti druge.
Kako je odločitev sodišča odmevala?
Tožba je presegla vprašanje diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti. Z njo je zmagala pravna država. Zmaga je zato v nevladni sektor vnesla nekakšen optimizem. Ni šlo samo za 2175 €, ki naj bi jih zdaj končno prejeli, šlo je za princip. Sramotno za to Ministrstvo pa ostaja dejstvo, da še do danes niso nakazali sredstev, kljub temu da je od zapleta na razpisu minilo že eno leto. Ampak v resnici to ni bil boj za denar, pač pa za to, da morajo nekatera ministrstva začeti delovati bolj odgovorno.
Ali za nevladno organizacijo obstaja življenje po takšni tožbi? Čutite kakšne posledice?
Kljub tožbi smo opravljali večino naših rednih projektov. Dobili smo veliko podpore in tudi pohval, ker smo se tako odločno zavzeli zase. Zdaj vsi vedo, da smo društvo, ki se ne pusti izigrati. Dobili smo nek dodaten ugled.
Bi bilo preveč poenostavljeno trditi, da je bila zavrnitev na razpisu posledica spremembe vlade? So se takšne nelogične zavrnitve dogajale tudi prej?
Nedvomno je šlo za ideološke razloge. Več visokih vladnih uradnikov nam je neuradno pojasnilo, da naj bi se za prekinitev financiranja naši organizaciji osebno zavzemal bivši minister Drobnič. Nekateri v vladi so očitno še danes mnenja, da organizacij, ki pripravljajo programe za istospolno usmerjene mlade, ne bi smeli podpirati s sredstvi države. Hkrati bolj sproščen dialog z novo ministrico kaže na to, kako pomembno je, da so predstavniki in predstavnice vlade tudi v praksi strpni in se iskreno trudijo za sodelovanje.
Potem, ko ste dobili tožbo, si odstopil kot predsednik društva. Zakaj?
S projektom Legebitra sem bil tesno povezan skoraj deset let. Dosegel sem tisto, kar je bil moj cilj. Po vrnitvi iz Bruslja, kjer sem delal eno leto, sem si namreč zadal nalogo, da odprem informacijski center. Skupaj z odlično ekipo nam je to uspelo. Gre za novo, še bolj profesionalno dimenzijo aktivističnega dela in prepričan sem, da je nov predsednik zelo usposobljen, da delo skupaj z drugimi nadaljuje. Jaz pa sem se lotil novih izzivov.
Je težko zaokrožiti tako pomemben del življenja, kot je zate Legebitra?
Ni bilo lahko. Vsaka ločitev je težka. Ampak tudi zelo strastne ljubezni so lahko v določenih obdobjih izčrpavajoče in utesnjujoče. Tako intenziven aktivizem, ki sem ga počel v prejšnjih letih, je zahteval popolno podrejanje življenja tem ciljem. Zame je zdaj čas za postanek, razmislek in odločanje o novih izzivih. Profesionalno se ukvarjam z razvojem visokega šolstva in imam nekaj več časa zase. Iskanje novih ciljev se mi zdi priložnost za osebno rast. Še vedno sem v upravnem odboru Legebitre in v upravnem odboru ILGE. Predvsem pa se zdaj učim »zmernega aktivizma«.
