Dubrovniška škofija je prepovedala predvajanje enega od priljubljenejših filmov, in sicer filma Parada režiserja Srđana Dragojevića. Zaradi prenove edinega zimskega mestnega kina v Dubrovniku, ki se imenuje Sloboda, filmi gostujejo v dvorani Visia, ki je v lasti podjetja Benfortuna d. o. o., ta pa je v lasti dubrovniške škofije.
Ker morajo v obdobju renoviranja Kinematografi Dubrovnik sodelovati z že omenjenim cerkvenim podjetjem, mora programsko shemo požegnati tudi predstavnik škofije. Po pričakovanjih film Parada ni dosegel minimalnih standardov za predvajanje v dvorani Visia.
Na Hrvaškem si je film ogledalo že več kot 150.000 gledalk in gledalcev. Ker pa je film nastal v koprodukciji Slovenije (Forum Ljubljana), Srbije, Hrvaške in Makedonije, je po treh nagradah, ki jih je februarja prejel na Berlinalu, 7. marca dobil še zlato rolo, ki sta jo podelila Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Kolosej. Film je namreč presegel 25.000 gledalcev in gledalk v Sloveniji.
Dragojević je ob podelitvi zlate role dejal, da je počaščen, da Parada kot slovenska manjšinska koprodukcija po več kot desetih letih dobi priznanje, ki ga običajno prejmejo slovenski filmi. “Parada se približuje 550.000 gledalcem v regiji, kar je dokaz, da se le z regionalnimi koprodukcijami in sodelovanjem naredijo uspešni filmi, ki komunicirajo z gledalci in so hkrati sprejeti na velike filmske festivale,” je ob prevzemu zlate role povedal Dragojević.
Prebivalkam in prebivalcem Dubrovnika, ki si film želijo ogledati, pa preostane le to, da se zatečejo k daunloudanju piratskih kopij s spleta, si film poskušajo ogledat v drugem kinu ali pa počakajo na izid DVD-ja.
Predstavniku cerkve pa itak ne zamerimo, da je sprejel tako odločitev. Le kdo lahko razbere minimalne standarde za požegnanje predvajanja filma iz okrog 2000 let stare knjige, ki je polna nasprotij, nekonsistentnosti in metaforike?
Eva Gračanin
Na fotografiji režiser filma Parada Srđan Dragojević.
