Včeraj je v Ljubljani potekal Legebitrin seminar »Spopadanje z molkom« o položaju istospolno usmerjenih učenk in učencev ter učiteljev v slovenskih šolah. Seminarja se je med drugim udeležila tudi državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo Alenka Kovšca, ki je poudarila, da v šolah ni problem odkrita diskriminacija. Te namreč ni veliko, ker je jasno, da je diskriminacija prepovedana, a ko pride do vprašanja homoseksualnosti v šolah, o tem raje molčimo, ker je preveč tvegano zavzeti se za pravice glbt populacije tudi v šolah. Če ne bomo neprestano opozarjali na nesprejemljivost te tišine, pravi Kovšca, bo neznosna lahkost pravice do molka vztrajala naprej.
Mateja Demšič z Urada za mladino mestne občine Ljubljana je poudarila, kako pomembno za Ljubljano je dejstvo, da obstajajo nevladne organizacije kot je Legebitra. Ob tem se je dotaknila zadnjih dogodkov v zvezi z delavnicami o človekovih pravicah v šolah in pohvalila dostojanstvenost, s katero se je Legebitra odzvala na lažnive in populistične obtožbe.
Teh zapletov se je dotaknila tudi državna sekretarka, ki je izrazila nestrinjanje z odločitvijo Ministrstva za šolstvo, ki je po šolah poslalo okrožnico z vprašanjem o tem, katere šole so izvajale delavnice o človekovih pravicah. Meni, da je bila ta okrožnica oblika pritiska na šole in da bi ministrstvo moralo v večji meri spoštovati in zaupati avtonomnosti šol. Hkrati je dodala, da je bilo iz odziva Legebitre vsakemu zdravorazumskemu človeku jasno, da se na omenjenih delavnicah ni dogajalo nič, kar bi lahko bilo problematično. Ob tem je še dodala, da je prav ta zadnji zaplet pokazal, da pri Družinskem zakoniku niso problematične posvojitve, pač pa je težava v samem razumevanju homoseksualnosti.
Dr. Metka Mencin Čeplak s Fakultete za družbene vede je poudarila, da človekove pravice niso zgolj pravice, pač pa pomenijo tudi odgovornost – gre za odgovornost, da človekove pravice, ki jih imamo sami, priznamo tudi drugim. Hkrati je opozorila na odgovornost glede javne besede. Meni, da raven javnega govora pada od začetka devetdesetih naprej in da pri tem ne gre samo za pravico, da rečeš karkoli, pač pa tudi za odgovornost za to, kar rečeš.
V drugem delu seminarja so bili predstavljeni rezultati nekaterih raziskav o položaju mladih gejev in lezbijk v šolah in rezultati najnovejše raziskave o istospolno usmerjenih učiteljih in učiteljicah v šolah v Sloveniji (N=123). Ta je med drugim pokazala, da približno polovica istospolno usmerjenih učiteljev ni razkrita na svojem delovnem mestu. Največjo stopnjo razkritosti je raziskava zabeležila na fakultetah, najmanjšo pa na srednjih šolah, ki so se izkazale tudi za najbolj nevaren prostor za istospolno usmerjene učitelje. 43% gejev učiteljev in 35% lezbijk učiteljic je poročalo, da so zaradi razkritja v šolskem prostoru doživeli psihično ali verbalno nasilje. Najvišja stopnja pojavnosti tega nasilja je v srednjih šolah, kjer je 64% vprašanih učiteljev poročalo o nasilju zaradi njihove spolne usmerjenosti. (Več o rezultatih glej spodaj).
Seminar sta zaključili osebni pripovedi dveh učiteljev – geja in lezbijke – ki sta na svojem delovnem mestu razkrita. Oba sta poudarila, da je šola za njiju varen prostor predvsem zato, ker imata podporo v vodstvu šole. Če to namreč ni dovolj senzibilizirano, da v šoli ustvarja varen prostor za vse in jasno sporoča, da diskirminacija in izključevanje nista dopusta, potem so vsi – tako učenci kot učitelji – še naprej obsojeni na molk.
Seminarja se zaradi zadržanosti ni mogla udeležiti dr. Mojca Kovaš Šebart z Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani, vendar je na nekaj vprašanj v zvezi z zadnjimi zapleti okrog delavnic o človekovih pravicah odgovorila pisno. Spodaj objavljamo njene odgovore:
Ali šola/učitelj lahko povabi nevladno organizacijo ali posameznika, da v okviru pouka ali izven pouka gostuje na šoli na določeno temo? Ali za to potrebuje podpis staršev?
Seveda lahko. Že v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS je med načeli in teoretičnimi izhodišči zapisano, da avtonomnost vrtcev in šol ne nasprotuje njihovemu odpiranju v ožje in širše okolje in povezovanju z drugimi institucijami prenašanja vednosti in kulture, z gledališči, muzeji, galerijami, … športnimi in drugimi društvi itd. Vzpostaviti je treba stalne oblike povezovanja z umetniki, znanstveniki, športniki, pisatelji, profesorji, novinarji, uredniki, ki skrbijo za širjenje kulturnih dobrin (ter poskrbeti za odstranjevanje tehničnih, finančnih, birokratskih, pravnih in psiholoških ovir). Ob vključevanju omenjenih strokovnjakov v vrtce in šole se je treba odločneje spopasti s stereotipi o tem, kdo lahko pride med otroke in kdo jih lahko vzgaja.
Učitelji torej lahko k pouku povabi ljudi, ki razložijo ali predstavijo kako problematiko. Pri pouku morajo biti vsebine skladne z učnim načrtom in predstavljene na kritičen, objektiven in pluralen način. Učitelj ali šola za to ne potrebuje nobenega podpisa. Če bi jaz delala v šoli, bi se o tem pogovorila s starši in jim predstavila, kdo pride, za kaj gre in na katere cilje in standarde znanja se nanaša predavanje. To pa seveda ne pomeni, da bi starši v takšno odločitev/vabilo lahko posegli
Lahko pa se organizirajo tudi učenci sami. Načeloma bi jim šola ob tem morala dodeliti mentorja in skupaj z njim učenci potem lahko delujejo na izbranem področju.
Nekateri, ki so se oglašali v zvezi z delavnicami o človekovih pravicah in homoseksualnosti, menijo, da tako kot je vprašanje religije ideološko vprašanje, je tudi homoseksualnost vprašanje ideologije – zato ne duhovnik ne homoseksualec ne smeta vstopiti v šolo. Se strinjate s tako razlago?
V šolo lahko vstopi vsak. Nuna in teolog, homoseksualec, črnec in sladkorni bolnik; tudi v redno delavno razmerje, če imajo ustrezno diplomo. Za izvedbo pouka velja okvir vrednot, ki jih določa ustava. Pri pouku učencev ne smemo indoktrinirati in ločevati moramo med vednostjo in stališči, kar pomeni, da na ravni ocene, ki jo damo učencu, ne moremo vrednotiti oziroma ocenjevati stališča. V javni šoli ne smemo vzgajati v nasprotju z vrednotami staršev, je pa jasno, da ne moremo vseh otrok vzgajati skladno s partikularnimi vrednotami staršev. Za to so staršem na voljo zasebne šole.
Vzgoja in izobraževanje v javni šoli sta torej lahko tudi v nasprotju s partikularnimi vrednotami staršev. Meja, kjer se v javni šoli konča upoštevanje pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi prepričanji, pa je v Sloveniji formalno postavljena z ustavo, zakoni, učnimi načrti in z vrednotnim okvirom človekovih pravic in dolžnosti. Človekove pravice kot norma omejujejo in zavezujejo tudi ko gre za poučevanje, Slovenijo pa v njenem odnosu do človekovih pravic obvezujejo tudi kot podpisnico Evropske konvencije, ki šolske institucije med drugim zavezuje k posredovanju znanja, utemeljenega na znanstvenih spoznanjih, in k izražanju dejanskega pluralizma vrednot in prepričanj pri pouku. Zato je potrebno razlikovati med vednostjo in vrednotami, med znanjem in prepričanji (verovanji), med dejstvi in mnenji, učence pa na to razlikovanje navajati. To denimo pomeni, da v šoli ocenjujemo samo vednost oz. znanje, ne pa mnenj in verovanj. Ko gre za slednje, pa je potrebno, če povzamem McLaughlina, poleg zavezanosti javnim (skupnim) vrednotam v javni šoli vzpostavljati tudi razumevanje, razpravo in kritično refleksijo prav v razmerju do različnosti na področju zasebnega.
Podobno sledi iz razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je, kot opozarja Kodelja, razsojalo že v več primerih, ko so se starši pritožili, da jim je v šoli kršena pravico do vzgoje otrok skladno z njihovimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji: spoštovanje človekovih pravic od javne šole ne zahteva, da bi se morala izogniti obravnavi »spornih« tem. Ko so se denimo na Danskem starši pritožili, ker je vlada uvedla obvezno izobraževanje o spolnosti v nižje razrede javne osnovne šole, je to razsodilo, da mora država le zagotoviti, da bo znanje posredovano na objektiven, kritičen in pluralističen način in da bo v javni šoli odpravljeno vse, kar bi lahko vodilo v indoktrinacijo. To pomeni, da šola in učitelj učencem ne smeta vsiljevati in od njih zahtevati identifikacije s stališči, o katerih imajo ljudje različna prepričanja, pač pa morata takšne razlike jasno izraziti in omogočiti sobivanje in spoštovanje različnih pogledov. Če sta ti dve zahtevi izpolnjeni, kot je bilo to v primeru na Danskem, je razsodba sodišča nedvoumna: država z uvedbo, šola pa z obravnavo teh vsebin ne krši pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji, zato ni prav nobene potrebe, da bi bili otroci, katerih starši bi izrazili to zahtevo, med obravnavo zanje »spornih« učnih vsebin od pouka opravičeno odsotni. Te vsebine pa je seveda možno izvesti tudi s pomočjo nevladnih organizacij. Stvari torej ni mogoče presojati zgolj po tem, kdo izvaja vsebine pri pouku, niti katere vsebine – pomembno je, da izvajalec ne sme indoktrinirati.
Kje mora šola potegniti črto, ko trči ob vrednotno-nazorska stališča staršev otrok? Če imajo starši pravico, da otroka vzgajajo tako kot želijo, kako ima potem šola pravico, da homoseksualnost predstavi kot normalno seksualno prakso, če pa se njegovim staršem zdi nenormalna in v nasprotju z njihovimi pogledi?
Na ravni stališč vsak lahko ohrani svoje prepričanje, a meja je jasna: ustava. Ta določa vrednotni okvir in ta okvir je jasen: ne dopušča izključevanja in zahteva spoštovanje človekovih pravic vseh.
Pouk v javni šoli se sicer mora izogniti indoktrinaciji učencev, ki bi bila lahko v nasprotju z vrednotami in prepričanji staršev, vendar pa se mora hkrati izogniti tudi logiki, po kateri bi del staršev z uveljavljanjem svojih partikularnih vrednot posegal v strokovne odločitve o tem, katere učne vsebine in na kakšen način naj bi jih učitelj v šoli obravnaval pri doseganju učnih ciljev.
Več:
Rezultati raziskave o glbt-učiteljih v šolah v Sloveniji (word) >>>
