Novice od tam 10

Tokijski festival ponosa

japonska-net

Foto: TokyoFashion.com

Konec maja je v Tokiu potekal prvi Tokijski festival ponosa, ki bo vsako drugo leto nadomestil tamkajšnjo parado ponosa. Festival je bil živahen in dobro obiskan – obiskalo ga je za naše razmere zavidljivih 3500 ljudi, kar sicer pomeni, da ga po velikosti ne moremo primerjati s podobnimi festivali v Zahodni Evropi. Gejevski aktivist, univerzitetni profesor in član japonske Fundacije za preventivo aidsa Dr. Hideki Sunagawa, s katerim smo se po festivali pogovarjali za Narobe, je pojasnil, da organizacija Parade ponosa zahteva veliko energije. »Zato,« pravi, »po dveh ali treh letih zmanjka volje in moči.« Da ne bodo pregoreli, bodo festival vsako drugo leto organizirali brez spremljajoče Parade ponosa.

V Sloveniji ne slišimo veliko o položaju gejev in lezbijk na Japonskem. Kako ga,v pravnem in družbenem smislu ocenjujete vi?

Na Japonskem nimamo zakona, ki bi kriminaliziral spolna razmerja med osebami istega spola. Ampak tudi nimamo zakona, ki bi ta razmerja reguliral in ščitil. V javnosti boste sicer pogosto videli dekleta, ki se držijo za roke, ampak to ni nujno znak lezbištva. Pri moških je tega manj. Občasno lahko vidite gejevski par, ki se drži za roko ali se objame, predvsem v tistih predelih, kjer so gejevski bari.

Kako pa je s homofobičnim nasiljem?

Ne morem reči, da ga ni, ampak ga je zelo malo. Do nasilja občasno prihaja v parkih, kjer se zbirajo geji, v šolah pa so seksualne manjšine soočene z »ijime«, ki je nekakšna oblika nadlegovanja, še hujša kot samo nasilje. Mislim, da seksualne manjšine na Japonskem ne doživljajo veliko diskriminacije, še posebej ne v obliki nasilja, a po drugi strani le redki povedo, da so del seksualne manjšine. Ta razkorak se mi zdi zelo zanimiv.

Imajo geji in lezbijke v Tokiu svojo infrastrukturo, na primer gejevsko četrt?

Ne obstajajo posebni deli Tokia, kjer bi geji in lezbijke živeli, obstajajo pa zbirališča, kjer je veliko gejevskih barov. Shinjuku 2Choume je predel Tokia, kjer je nagnetenih okrog 250 manjših gejevskih barov. In obstajajo še nekateri drugi predeli. Lahko bi celo rekel, da geji živijo v tistih delih mesta, od koder je dober dostop do Shinjuku 2Choume.

japonska2-net

Foto: Shibano Joshia (c) Tokyo Pride

Kako pa je z gejevskimi in lezbičnimi organizacijami?

Veliko jih je. Veliko se jih ukvarja s človekovimi pravicami seksualnih manjšin. Obstajajo tudi mreže zdravnikov in psihologov, ki so se specializirali prav za delo s seksualnimi manjšinami, pa tudi združenja učiteljev, družin, mladih ljudi in podobno. Na Japonskem je tudi okrog 20 ali 25 gejevskih in lezbičnih glasbenih skupin – od godbe na pihala do zborov. Obstaja nešteto teniških in odbojkarskih združenj. In potrebno je povedati tudi to, da Parade ponosa ne organiziramo samo v Tokiu, pač pa tudi v drugih mestih, na primer v Saporu in Osaki.

Kakšen vpliv ima zahodno gejevsko in lezbično gibanje na Japonsko?

Mislim, da se zahteve po zaščiti istospolnih partnerstev, ki so jasno izražene na zahodu, počasi širijo tudi v japonskem gibanju. A zaradi prevladujočih podob nasilja nad homoseksualci, ki prihajajo iz zahodnega sveta, tu marsikdo meni, da smo na Japonskem bolj strpni do seksualnih manjšin.

Kakšno podporo festivalu ste dobili od vlade? Je na festival prišel kakšen njihov predstavnik?

Podprla sta nas tokijska mestna vlada in Ministrstvo za zdravje, delo in blagostanje. Ampak tu ni šlo za finančno podporo, le simbolno. Na festival je sicer prišel tudi vodja Socialdemokratske stranke.

Taeko Fujita

saints-net

Trebor Healey, Brane Mozetič in G.
Winston James

Saints and Sinners

Med 14. in 17. majem je v New Orleansu potekal že 8. lgbt-literarni festival Svetniki in grešniki. V treh programsko bogatih dneh se je predstavilo preko osemdeset avtorjev in avtoric vseh žanrov, večinoma seveda lahkotnejših, saj tovrstna literatura vse bolj tone v komercialne vode. Na številnih branjih, okroglih mizah in predstavitvah je med redkimi pesniki nastopil tudi Brane Mozetič, ki je bil edini neangleško pišoči udeleženec. Povabljen je bil zaradi izida že tretje njegove knjige v ZDA. Po Butterflies in Passion je konec lanskega leta izšla še zbirka Banalities, ki je že doživela nekaj ugodnih ocen. Čeprav New Orleans v tem času ni imel strahovite kulturne ponudbe, je festival, kljub centralni lokaciji, potekal nekako na robu, prave reklame ni bilo opaziti, poslušalci pa so morali za celotno dogajanje odšteti kar sto dolarjev. Sicer pa situacija za lgbt-literaturo ni prav rožnata, specializirane knjigarne se zapirajo, založniki propadajo, vse več knjig izide pri malih založbicah, ki imajo zelo omejeno distribucijo, še največ kar preko interneta. V knjigarne zaidejo samo še erotični, grozljivi, znanstveno-fantastični romani, kriminalke ali konvencionalni ljubezenski romani oziroma festivalski avtorji kot so na primer Michael Thomas Ford, Ellen Hart ali Radclyffe. Zato prav preseneča neverjetno število avtorjev, ki se posvečajo glbt-tematiki – ta festival namreč ni edini tovrstni v ZDA in prisotni še zdaleč niso edini tovrstni avtorji.

aleksander-netRusija tako …

Sredi maja se je v Moskvi odvilo še eno spektakularno tekmovanje za pesem Evrovizije, ki iz leta v leto povzroča nerazumljivo vedenje sicer duševno zdravih ljudi. Tako naj bi letos ukrajinska predstavnica za nakup kulis vzela hipoteko na svoje stanovanje, milijoni ljudi so v času globalne recesije besno zapravljali težko prigarani denar (cena klica je bila letos pri nas kar 84 centov!), osebe z običajno solidnim glasbenim okusom pa so do enih zjutraj ždele pred televizijskimi sprejemniki in se v slogu našega velikega pesnika spraševale, kaj nam je tega treba bilo, hkrati pa so skrivoma uživale v preobilju kiča in fušanju. Stavnice so tokrat za spremembo pravilno napovedale zmagovalca, norveškega predstavnika beloruskih korenin (skandinavska naveza + država bivše ZSSR = zmaga), ki je vodil skozi celotno glasovanje in tako zadnji uri programa odvzel še tisto malo napetosti, ki jo običajno premore. Hvala bogu za Petra Polesa, ki je s svojo minuto tišine za Slovenijo odlično spravil v zadrego voditeljski par, ter za slovenskega komentatorja Hoferja, saj smo se ob njegovih komentarjih  na ves glas krohotali in hkrati ugibali, katere substance je zaužil pred prenosom. Noro velik in tehnično dovršen oder, napoved začetka glasovanja z vesoljske postaje in kopica nastopov, ki so v zrak pognali enormne količine denarja v obliki pirotehničnih sredstev in bizarnih rekvizitov …  Če že ni kruha, so pa vsaj igre.

moscow-net… in drugače

Evrovizijski spektakel se je odvijal prav na predvečer 17. maja, dneva boja proti homofobiji. Ruski aktivisti, ki si že več let prizadevajo za organizacijo parade ponosa, so ob tej priložnosti izvedli mini Slovansko parado ponosa, ki pa so jo policisti kljub prisotnosti medijev iz vse Evrope nasilno zatrli. Moskovske oblasti, na čelu z županom Jurijem Lužkovim, ki ima homoseksualnost za »satansko«, so parado uradno prepovedale že pred meseci, seveda pa ob tem niso pozabile izdati dovoljenja za shod radikalnim desničarjem, ki so pripravili protest proti paradi ponosa. Policija je nasilno aretirala 40 aktivistov, Rusov in tujcev, zato je organizator parade Nikolaj Alekesejev pozval nastopajoče, naj v znak solidarnosti bojkotirajo Evrovizijo in tako pokažejo, da teptanje človekovih pravic ni sprejemljivo. Verjetno ni potrebno dodati, da se za tak korak ni odločil nihče, zmagovalni wunderkind Alexander Rybak pa je izrazil obžalovanje, da se je parada odvijala prav na dan, ko se je na evrovizijskem odru odvijal »največji gejevski dogodek v Evropi«. O tem, kaj se gejem dogaja, ko stopijo izven prizorišča Evrosonga, pa očitno ni razmišljal. Slovenija se je kot predsedujoča Odboru ministrov Sveta Evrope odzvala na dogajanje in izrazila zaskrbljenost zaradi kršenja človekovih pravic. Na homofobično nasilje v Rusiji se je odzvalo tudi češko predsedstvo Sveta EU in poudarilo, da EU zavrača in obsoja vsakršno homofobijo in da so tovrstna ravnanja očitna kršitev človeškega dostojanstva. Ruske oblasti se po triumfu evrovizijskega cirkusa s tem seveda niso pretirano obremenjevale.

Zakoni, zakoni

Finski parlament je izglasoval pravico do posvojitve za registrirane istospolne pare, s čimer se je Finska pridružila Belgiji, Danski, Nemčiji, Nizozemski, Norveški, Španiji, Švedski in Veliki Britaniji, kjer istospolni pari lahko skupaj posvojijo otroka. V Sloveniji se je v zadnjih letih na tem področju zgodilo… da, uganili ste – nič.

Medtem ko slovenska politika stopica na mestu, pa se vsaj ne zgleduje po romunskem parlamentu, ki se je odločil za pripravo zakonodaje proti priznanju zvez istospolnih partnerjev iz drugih držav. Prepoved naj bi bila potrebna, saj je Romunija »krščanska dežela s krščansko moralo«. Sklepanje homoporok je v Romuniji že prepovedano, novi zakon pa naj bi še natančneje določal, da tovrstnih zvez, ki so bile sklenjene v tujini, v Romuniji ne bodo priznali, kar je sicer v nasprotju s sporazumi, ki jih ima Romunija z drugimi državami.

V madžarskem parlamentu pa so potrdili novo verzijo zakona o registriranem partnerstvu, ki istospolnim parom podeljuje vse pravice, ki pripadajo poročenim parom, z izjemo dveh: ne morejo prevzeti priimka svojega partnerja in kot istospolni pari ne morejo posvojiti otrok. Madžarska je tako postala tista država v vzhodni Evropi, ki gejevskim in lezbičnim parom podeljuje največ pravic.

V ameriški zvezni državi Maine so prav tako izglasovali zakon, ki dovoljuje poroko med osebama istega spola. Maine je tako postala peta ameriška država, ki dovoljuje homo poroke. Te so namreč dovoljene tudi v Iowi, Vermontu, Connecticutu in Massachusettsu. Homoseksualne poroke so bile nekaj časa legalizirane tudi v Kaliforniji, a so jih na referendumu zavrnili, v zvezni državi New York pa homoseksualne poroke iz drugih držav priznavajo, ne dovolijo pa lastnih.

Na Švedskem so prvega aprila sprejeli zakon, ki sklenitev zakonske zveze ne pogojuje s spolom bodočih zakoncev. Tako se bodo od prvega maja letos naprej na Švedskem lahko poročali heteroseksualni in homoseksualni pari. Švedska je s tem postala sedma država na svetu – poleg Belgije, Kanade, Nizozemske, Norveške, Južne Afrike in Španije – kjer so dovoljene homoseksualne poroke.

film-netLezbični seks v mestu

Cynthia Nixon, ki jo poznamo kot rdečelaso Mirando v nadaljevanki Seks v mestu, je naznanila zaroko s svojo partnerico Christine Marinoni. Po šestletni zvezi z aktivistko Christine, ki se bori za boljše pogoje v izobraževanju, se je na zborovanju za lgbt-pravice v New Yorku odločila, da naznani svojo zaroko, ki pa ji poroka še ne bo sledila tako kmalu. Za zakon bi se namreč par odločil le, če bi istospolne poroke postale veljavne tudi v New Yorku. »Ne bi se poročila pod pretvezo. Rada bi, da bi bil zakon pravi, veljaven in sklenjen na legalen način, tako, da bi ga priznala država,« je povedala zvezdnica. Novica se je pojavila tudi v večini slovenskih medijev, ki so jo občinstvu posredovali kot vsako drugo informacijo, presenetljivo stoično in brez komentarjev. Bil je že čas.

bruno-netBrüno aus Österreich

Po Haiderju ima Avstrija novega gejevskega junaka, tokrat v povsem drugačni različici. Potem ko je Američane ob živce spravil netaktni kazahstanski novinar Borat, se Sascha Baron Cohen vrača z novim likom, ki ga poznamo že iz njegove oddaje The Ali G Show. Brüno je avstrijski modni guru brez dlake na jeziku (ali kjerkoli drugje), ki potuje po ZDA in razkriva vse razsežnosti ameriške homofobije. Film ima delovni podnaslov Delicious Journeys Through America For The Purpose Of Making Heterosexual Males Visibly Uncomfortable In The Presence Of A Gay Foreigner In A Mesh T-Shirt in vključuje pretep, ki ga sproži Brünov poljub z moškim, intervju z nekdanjim ameriškim predsedniškim kandidatom Ronom Paulom ter posnetke Brünovega vdora na teden mode. Za veliki finale pa Brüno po vzoru Madonne in Brangeline posvoji še afriškega otroka. Film, ki prihaja v kinematografe poleti, že na daleč zaudarja po politični nekorektnosti, ki pa bo v tem primeru verjetno bistveno bolj zabavna kot tista s strani Ljudmile Novak in njenih strankarskih kolegov.

carol-netNova dvorna pesnica

Britanski dvor najboljše pesnike v monarhiji že štiri stoletja nagrajuje s funkcijo kraljevega pesnika, tokrat pa je ta čast prvič v zgodovini pripadla ženski, in povrhu še lezbijki, Carol Ann Duffy. Duffyjeva je bila v ožjem izboru že pred leti in takrat se je veliko govorilo tudi o tem, da naj ne bi bila izbrana zaradi svoje spolne usmerjenosti. Upamo, da bo naslednjih deset let, kolikor traja funkcija, Britance uspela prepričati, da je homoseksualnost »ljubka, običajna stvar«, kot pravi sama.

Transtenis

Mednarodna teniška organizacija je transseksualki Andrei Parades von Roth dovolila, da ponovno nastopa na turnirjih WTA, potem ko je leta 2000 spremenila spol. Po tridesetih letih je to drugi primer transseksualne teniške igralke, takrat je namreč transseksualka Renee Richards preko sodnih postopkov dosegla, da je lahko nastopila na teniških turnirjih WTA.

»Družini prijazno nakupovanje« na Amazonu

Spletna prodajalna Amazon se je odločila, da s svojih seznamov knjig, ki jih razvršča glede na število prodanih izvodov, umakne tako imenovane »knjige za odrasle«, s čimer se zmanjša verjetnost, da bo takšna knjiga ponujena potencialnemu kupcu. Pri tem je prišlo do »neljube napake«, saj so se na seznamu knjig znašle prenekatere glbt-knjige, ki nikakor nimajo pornografske vsebine. Uporabniki strani in pisatelji so se že množično pritožili na takšno enačenje gejevskih vsebin s seksom, kar očitno ostaja globoko vkoreninjeno prepričanje, Amazon pa se je za napako, ki jo je pripisal računalniku, opravičil in glbt-knjige postavil nazaj na virtualne police.

Riga potrebuje več ljubezni, ne manj

litva-net

Latvijska glbt-organizacija Mozâika je 16. maja letos organizirala prvo baltsko parado ponosa, ki sem se jo udeležila kot predstavnica Amnesty International Slovenije.

Besede švedske ministrice za integracijo in enakost spolov Nyamko Sabuni so se mi vtisnile globoko v zavest, na srce nam je položila: »Riga potrebuje več ljubezni, ne manj. In parada ponosa v Latviji bo napolnila to prelepo mesto z ljubeznijo, ki je ni nikoli preveč, in njihovi prebivalci naj bodo ponosni na to.« S tem pozdravom smo doživeli lep uvod v nekajdnevne dejavnosti in priprave na parado, ki pa se skoraj ne bi zgodila. Mestne oblasti so namreč samo dva dni pred parado izdale odločbo, da kljub prej pridobljenim dovoljenjem prepovedujejo parado. Odpovedali naj bi jo zaradi hudega pritiska rimskokatoliške cerkve in še posebej kardinala Janisa Pujatsa, ki je homoseksualnost označil za »nenaravno obliko prostitucije« in »uvoženo korupcijo seksualnosti«. Aktiviste iz nevladne organizacije Mozâika je imenoval »nezakoniti ljudje«. Predstavniki Mozâika so se takoj zatem pritožili in odšli na sodišče, kjer so bile človekove pravice na naši strani. Novico o nadaljevanju parade ponosa smo izvedeli med okroglo mizo, kjer so pri pogovorih o stanju pravic glbt-ljudi v Latviji sodelovali njihovi poslanci, predstavnik Amnestyja, poslanka iz Litve ter kot posebna častna gostja ministrica za enakost iz Švedske.

litva2-net

Foto: Evermaden

Parada je v soboto potekala mirno, predvsem zaradi odličnega varnostnega načrta in profesionalnosti policije, ki je bila na prizorišču prisotna tudi pod krinko. Korakali smo v parku, za visoko ograjo. Nasproti so nas »spodbujali« mladi neonacisti in drugi skrajneži, skorajda »kontra« parada na drugi strani ograje, a tisti dan ni nič moglo prekiniti čudovite mavrične energije, ki se je razlivala med nami in predvsem med mladimi iz Litve, Latvije in Estonije, ki so vsaj v času parade ponosno hodili po svoji poti, brez pretvarjanj. In ker tudi situacija v Ljubljani ni dosti boljša, nam ne preostane drugega, kot da združeno povzdignemo svoj glas proti nasilni heteroseksualizaciji naših ulic in družbe. Kdor je samo tiho, je še hujši od tistega, ki glasno nasprotuje.

Polona Jaunik

Novice od tam ureja Anamarija Šporčič – Janis. Pisali so Janis, Brane Mozetič, Polona Jaunik, Taeko Fujita in Roman Kuhar.

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Predstavitev knjige Grmade, parade in molk, 31.3.2015

CAFE KOLAŽ IN DRUŠTVO ŠKUC vas v torek, 31. 3. 2015 –...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja