Poljska – obljubljena dežela
Država, ki jo vodita enojajčna dvojčka Kaczynski – eden kot predsednik države, drugi kot predsednik vlade – je enostavno rečeno čudna, retorika njene vlade pa skrajno zaskrbljujoča. Poljski minister za šolstvo Roman Giertych je marca na sestanku evropskih ministrov za šolstvo predlagal uvedbo vse-evropske prepovedi »propagiranja homoseksualnosti«. Zatrdil je, da je propaganda o homoseksualnosti usmerjena k vse bolj mladim ljudem in da otroci ponekod ne smejo več govoriti o očetu in mami, ker naj bi to kršilo pravice homoseksualne manjšine. »Istospolna partnerstva preprosto ne moremo predstavljati kot normalna, saj očitno kršijo naravne zakone. Ne gre za diskriminacijo,« je zatrdil. »Resnica nikogar ne diskriminira …« Giertych je pozneje poljski vladi predstavil še predlog zakona, ki bi na Poljskem prepovedal promocijo homoseksualnosti in podobnih deviantnosti. Zakon naj bi z zaporom ali globo kaznoval vse, ki bi v šolah govorili o tovrstnih seksualnih sprijenostih. A Giertych ni čudak, ki ga nihče ne jemlje resno. Njegove načrte je na primer podprl tudi njegov namestnik Orzechowski, ki je zatrdil, da se mora »vsakdo spoprijeti s svojimi slabostmi« in da je opustitev homoseksualnosti prav takšna stvar kot opustitev kajenja. Tudi predsednik vlade Jaroslaw Kaczynski je potrdil, da bi bila promocija »gejevskega življenjskega stila« v šolah nesprejemljiva. »Eno je strpnost do homoseksualnosti, drugo je njena promocija,« pravi.
Sprašuje se, v čem je sploh problem, saj imajo homoseksualci svoje klube, organizacije, medije in literaturo. No, predlog zakona vseeno (še) ni prišel v parlamentarno obravnavo.
Sočasno s tem je na Poljskem potekala odmevna akcija proti homofobiji, saj je raziskava inštituta GfK Polonia pokazala, da 53% vprašanih državljank in državljanov Poljske meni, da je homoseksualnost greh, 57% je zatrdilo, da geji in lezbijke svoje spolne usmerjenosti ne bi smeli razkazovati v javnosti, 45% pa, da bi homoseksualci morali svojo spolno usmerjenost zdraviti. Akcija je bila sestavljena iz dveh serij plakatov. Najprej so bili po Poljski razobešeni plakati z napisom »Kaj zijaš, peder/lezba?«, čez nekaj dni pa plakati s sliko geja in lezbijke in z napisom: »Peder/lezba … To slišim vsak dan. Sovraštvo boli.« Gejevski obraz na plakatih je bil Greg Czarnecki (o tem piše blog), ki bo o svoji izkušnji biti obraz pedra na plakatih po vsej Poljski spregovoril za jesensko številko Narobe.
Dogodki na Poljskem so botrovali tudi nekaj peticijam proti homofobiji. Tako je Evropski parlament aprila sprejel resolucijo O homofobiji v Evropi, v kateri obsoja diskriminatorne izjave politikov in cerkvenih voditeljev proti homoseksualnosti in zahteva uradno evropsko preiskavo o tem, kaj se dogaja s človekovimi pravicami gejev in lezbijk na Poljskem.
Rusija – še ena obljubljena dežela
Po prepovedani lanskoletni Paradi ponosa v Moski, se je konec maja skupina gejevskih in lezbičnih aktivistov odpravila k moskovskemu županu in mu želela predati peticijo, s katero so ga nagovarjali, naj dovoli letošnjo parado. Župan Juri Lužkov svojega mnenja ni spremenil; še vedno meni, da bi bila Parada ponosa satanistični dogodek. Peticija do župana pravzaprav sploh ni prišla, saj so geje in lezbijke napadli pripadniki različnih verskih in nacionalističnih skupin, ki so vanje metali jajca in druge predmete, nekatere so tudi pretepli. Še bolj zastrašujoče je dejstvo, da je policija odstranjevala in aretirala geje in lezbijke, ne pa tiste, ki so bili nasilni do njih. Med ranjenimi so bili tudi znani posamezniki iz zahodnih držav: italijanski član Evropskega parlamenta Marco Capatto, nemški poslanec in borec za pravice homoseksualcev Volker Beck in pevec britanske skupine Right Said Fred Richard Faibrass (na sliki).
Na dogodke v Rusiji so se s protestnimi notami odzvale tudi domače nevladne organizacije. Škuc LL je protestno noto poslal na rusko veleposlaništvo v Ljubljano, tja pa je bila poslano tudi skupno protestno pismo Legebitre, Lingsiuma, Magnusa in Mirovnega inštituta. V njem so zapisali, da so tovrstni dogodki korak stran od demokracije in odprte družbe, h kateri Rusija vsaj deklarativno strmi.
Posilstva na Nizozemskem
V začetku junija je Nizozemsko pretresa novica o skupini moških, ki so z virusom HIV namerno okužili vrsto drugih moških. Stike z njimi so vzpostavili preko spletnih klepetalnic za geje, ob srečanju v živo pa so jih omamili in posilili. V času pisanja te notice sta dva moška že priznala zločin. Kot razlog sta omenila vzburjenje, ki sta ga ob tem doživela, in dejstvo, da bo večje število HIV okuženih moških povečalo njune možnosti za nezaščitene spolne odnose. Kaj res nikoli nista slišala za ponovno in večkratno okužbo s HIV? Obtožencema grozi 16 let zaporne kazni.
Rekordna parada ponosa
V brazilskem Sao Paulu se je letošnji Paradi ponosa pridružilo okoli 3 milijone ljudi. To so mokre sanje slehernega domačega aktivista, ki pripravlja ljubljansko Parado ponosa. Če bi bila udeležba v Ljubljani 1000-krat manjša kot v Sao Paulu, bi bile to še vedno mokre sanje … Brazilska Parada ponosa je bila do sedaj največja na svetu.
Dobri starši
ILGA je pripravila kratek televizijski spot v podporo homoseksualnim družinam. Spot prikazuje gejevsko družino, v kateri sin naredi razkritje pred očetoma. Pove jima, da je strejt, očeta pa le nejeverno skomigneta z rameni. Sledi sporočilo, da otroci, ki odraščajo v homoseksualnih družinah, sami nujno ne postanejo homoseksualci. Ampak to sporočilo je dvorezen meč. Mar s tem ne dajemo legitimnosti tistim, ki se bojijo, da bodo otroci v homoseksualnih družinah tudi sami homoseksualci? Zakaj bi blažili njihove neumne strahove? Mar s tem ne sporočamo, da je s homoseksualnostjo nekaj narobe … da pa otroci morda le ne bodo homoseksualni? Mar ni bilo že dovolj klečeplazenja, normalizacije, ugajanja za vsako ceno? S tem spotom pljuvamo v lastno skledo. Oglej si spot .
Telegejski
Poljska vlada se zopet smeši s svojimi metodami zatiranja tako imenovane »homoseksualne propagande«. Zdaj so se spravili še na otroške programe, saj naj bi se novačenje potencialnih gejev začelo že v rosnih letih. In to s Telebajski. Poljska varuhinja pravic otrok Ewa Sowinska je omenjeni program želela poslati v oceno psihologom, ki naj bi odločili, ali je Tinki Binki primeren vzornik poljski otročadi. Vijolični telebajsek ima namreč na glavi anteno v obliki trikotnika (simbol homoseksualcev, kaj pa drugega), v roki pa torbico, kar naj bi nesporno kazalo na njegovo spolno usmerjenost. Na podobno idejo so pred leti prišli tudi konservativni državljani ZDA, a jim oddaje ni uspelo prepovedati. Kakorkoli že, ekskluzivno vam lahko razkrijemo, da Tinki Binki zagotovo NI istospolno usmerjen. Noben modno ozaveščen gej namreč ne bi kombiniral vijolične oprave z RDEČO torbico! Modni faux pas brez primere.
O zaskrbljenosti poljske varuhinje pravic otrok so v poročilih 24ur zvečer poročali tudi na POP TV. Predvajali so izjavo nekega poljskega psihologa, ki je opozarjal, da fantje ne smejo reči »pa-pa«, tako kot Telebajski, ker se to za njih ne spodobi, ampak morajo reči »nasvidenje«. Jani Muhič, ki je vodil poročila, se je na koncu poslovil z besedami: »Hvala za pozornost. Nasvidenje. Pa-pa.«
Pozor! Leteča taška!
Konec aprila so se na predvečer »kraljičinega dneva« v Amsterdamu odvijale tradicionalne olimpijske igre transvestitov in kraljic preobleke. Tekmovanja se je lahko udeležil vsakdo, ki si je bil pripravljen nadeti lasuljo in čevlje z vsaj 10 centimetrov visoko peto – čeprav so na koncu profesionalke vidno pometle s priložnostno konkurenco. Dame so namreč tekmovale v zahtevnih disciplinah (in si pri tem nemalokrat natrgale najlonke ali celo utrpele zlom nohta), med drugim v metanju dizajnerskih torbic ter teku v visokih petkah. Skupna zmagovalka je postala lokalna diva Windy Mills (na sliki z našo novinarko Janis), ki nas je nato preostanek večera zabavala s svojim precej porednim nastopom.
Queer Zagreb
Maja je na Hrvaškem potekal peti festival Queer Zagreb. Tema tokratnega festivala je bila »balkanski queer«, zvezdi festivala pa francoski koreograf Jerome Bela in bolgarski umetnik Ivo Dimchev. Na festival je bila povabljena tudi Salome, ki pa je sodelovanje odklonila, saj ji organizatorji niso ponudili dovolj (finančne) pozornosti v primerjavi z nekaterimi nepoznanimi, drugorazrednimi transseksualci in kraljicami preoblek iz bivše Juge. Nadvse zanimiva je bila tudi predstavitev šestih filmov iz časa bivše Jugoslavije, v katerih nastopajo homoseksualci. Ti so, kakopak, postavljeni v komične vloge ali pa v vloge negativcev.
Roza policija
Med obiskom na Irskem so nas prijetno presenetile lične rožnate brošurice dublinske policije, ki je (v sodelovanju z Gay and Lesbian Equality Network) za delo z GLBT skupnostjo posebej usposobila nekaj svojih pripadnikov. Ti skrbijo za varnost in nekajkrat mesečno svetujejo na znanih GLBT lokacijah ter so vam na voljo tudi za pogovor ali prijavo kakršnegakoli homofobično motiviranega nasilja. Kako je že s tem pri nas?
Turška GLBT revija pred sodiščem
Lanskoletna poletna izdaja revije Kaos GL Magazine, ki jo izdaja turška gejevska in lezbična organizacije Kaos GL, se je znašla pred sodiščem, ker je bil eden od člankov v reviji opremljen s sliko dveh golih moških v seksualnem aktu. Sodišče je sliko prepoznalo kot pornografsko. Avtorji so zato kršili turški kazenski zakonik, ki ščiti otroke, mlajše od 18 let, pred pornografsko vsebino. Revijo bi morali izdati v posebnem neprozornem ovitku in z napisom, da je vsebina neprimerna za mlade. A ker Kaos GL revije ni prodajal, niti je ni uspel široko distribuirati, saj je bilo izdanih le nekaj čez 300 izvodov, je sodišče letos spomladi avtorjem revije izreklo oprostilno sodbo.
Marija
Komur ni bilo od začetka jasno, da je Marija Šerifović, letošnja zmagovalka Evrovizije, lezbijka, naj gre preveriti svoj gejdar. Zmaga je še toliko slajša, ker je Marija odkrita lezbijka. Zato izjave Vilija Resnika o letošnji Evroviziji na oddaji Piramida, kjer je zatrdil, da je bil zadnji čas, da se je Evrovizija odmaknila »stran od teh homoseksualcev«, ne moremo opredeliti nič drugače kot preprosto butasta izjava.
»Ne bom skakala na odru, samo pela bom,« je Marija brezkompromisno postavila pogoj scenaristu odrskega nastopa Srbije. Tako je nastala domiselna scenografija z ženskimi vokali, ki sprva ignorirajo Marijo, nato jo tolažijo in v zadnji sekvenci skupaj z njo ob združitvi dveh ženskih dlani izrišejo srce.
Senzibilni gledalki je celoten pozitiven vtis nekoliko pokvarilo le Marijino dvigovanje treh prstov med glasovanjem in nekoliko nacionalistično naravnan ponovni nastop ob koncu, ko je pretresljivost odrskega nastopa zamenjalo mahanje s srbsko zastavo. Upajmo, da podoben nacionalistični duh ne bo (ponovno) udaril naslednje leto, ko bo Beograd preplavila stotina gejev. Spomin na poskus parade ponosa leta 2001 v Beogradu je še vedno krvav.
In živela sta srečno do konca svojih dni
V štirinajstih britanskih osnovnih šolah so začeli uporabljati slikanico s pravljico, v kateri nastopajo homoseksualna kralja, lezbična mati in istospolno usmerjen pingvin. Poskusni projekt, ki je namenjen otrokom, starim od štiri do enajst let, je namenjen spoznavanju spolne raznolikosti in vzpostavljanju strpnega odnosa do različnih spolnih usmeritev. In kakšna je pravljica? Nekoč je živel princ, ki je iskal kraljico. Predstavili smo mu prvo kraljico, in še eno kraljico in še eno kraljico, a nobena ni bila pravšnja. Princ se je nato zaljubil v drugega princa. Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni … Starši nad pilotnim projektom baje niso preveč navdušeni. Življenje ni pravljica. Ali pač?
Lizzy The Lezzy
Nova zvezda virtualnega sveta, lezbijka Lizzy, osvaja tudi srca slovenskih LGBT-jevk. Lizzy je risana komedijantka, ki brez dlake na jeziku spregovori o radostih in tegobah lezbičnega življenja. Njena stvariteljica, Ruth Selwyn, lepo skrbi tudi za Lizzyjino družabno življenje, saj se ji je že pridružil prijatelj Gary the Gay, na poti pa so še drugi liki, ki bodo bržkone prav tako tipizirani, a bodo na simpatičen način opozorili na določene probleme, povezane z njihovimi profili.
»Ne bom vozil tega avtobusa!«
Litovska GLBT organizacija je v okviru projekta Equal pripravila tri plakate – »Policaj je lahko tudi gej«, »Lezbijka je lahko učiteljica«, »Na delovnem mestu ni potrebno skrivati homoseksualnosti« – , ki bi morali biti polepljeni po enem od avtobusov vilniuškega mestnega prometa. Čeprav je bila reklamna akcija plačana, avtobus s temi plakati ni vozil po mestu. Sprva je voznik avtobusa odklonil vožnjo, nato pa je bilo sporočeno, da je avtobus v okvari. V zgodbo se je vpletel tudi vilniuški župan Juozas Imbrasas, ki je zatrdil, da avtobus s takšnimi plakati preprosto ne more voziti po mestu in da bi se namesto tega morali zavzemati za družinske vrednote. Vladimiras Simonko, vodja litovske GLBT organizacije, se je na županovo oceno odzval z vprašanjem, če se »geji in lezbijke sploh lahko vozimo z mestnim prometom? Ali pa boste morda uvedli posebne avtobuse za homoseksualce?« GLBT aktivisti so se odločili, da bodo sliko avtobusa s plakati za pravice homoseksualcev nalepili na postajališča mestnega prometa in ob sliko zapisali: »Tu bi vas lahko pobral tak avtobus.«
Dan boja proti homofobiji
Ob 17. maju, mednarodnem dnevu proti homofobiji, sta Dih in Legebitra v izjavi za javnost opozorila na različne pojavne oblike homofobije v slovenski družbi in še posebej v politiki. Ker je Evropska komisija leto 2007 proglasila za leto enakih možnosti za vse, se sprašujejo, ali bomo v tem letu pri nas naredili korak bliže enakim možnostim za vse, tudi za istospolno usmerjene. Ugotavljajo, da vse kaže, da ne bo tako.
Carlos in Fernando
Ko sta Carlos in Fernando, dva rožnata plamenca iz Bristla v Angliji, posvojila zapuščenega ptiča in tako baje postala istospolna družina – novica, o kateri so poročali tudi slovenski mediji – se je v uredništvu Narobe razvila živahna debata, kako poročati o še eni zgodbi o homoseksualnosti v naravi. Jane Waghorn, predstavnica britanske organizacije za zaščito narave Wildfowl & Wetlands Trust, ki je opozorila na istospolno družino, je v izjavi za javnost namreč zapisala, da je homoseksualnost med rožnatimi plamenci pogosta, kadar ni dovolj žensk. Razprava v uredništvu je šla v smer queer kritike tovrstnih novic, saj nam plamenca delata slabo reklamo, ker je iz notice razvidno, da plamenci »postanejo« istospolno usmerjeni le po sili razmer. Hkrati sta si obupno želela otroka (ptiča), kar naj bi bila posledica (hetero)normativnosti. Sploh pa so primerjave s svetom živali zgrešene na vsej črti, saj je človek del družbe in tudi do narave pristopa preko družbene interpretacije narave. Iz nekoliko teoretskih vod nas je potegnila članica uredništva, ki je menila, da gre vendarle le in samo za dva čisto običajna ptiča …
