Foto: Irena Woelle
Napadalci obsojeni
Rubriko začenjamo z razveseljivo novico, da so bili trije napadalci na Cafe Open in Mitjo Blažiča na Okrožnem sodišču v Ljubljani obsojeni na leto in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen se jim bo sicer štel tudi čas, ki so ga preživeli v priporu in hišnem priporu. Marko Kous je tako že odpravil približno 8 mesecev kazni, Jan Strenovec in Jernej Šercer pa dobre štiri mesece. Mladeniči so bili obsojeni storitve kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v sostorilstvu. Pohvalno je, da je po dobrem delu policije svoje korektno opravilo tudi sodišče, ki je s tem poslalo jasno sporočilo: nasilnega izražanja sovraštva do katere koli skupine v Sloveniji ni moč tolerirati. Mitja Blažič je izjavil, da je z razsodbo zadovoljen in upa, da bo le-ta spodbudila žrtve homofobnega nasilja, da bodo tovrstna dejanja pričele prijavljati. Majhen, a pomemben korak k družbi, ki ne tolerira sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Bil je že čas.
Posvojitev v tujini veljavna tudi v Sloveniji
Poročali smo že, da je gejevski par Marijan in Christian iz Slovenije (partnerja imata hkrati slovensko in ameriško državljanstvo, svojo partnersko zvezo pa sta registrirala v Ameriki) marca 2006 v ameriški zvezni državi New Jersey posvojil deklico Zoro (na sliki), ki je ameriška državljanka. S tem sta z odločbo ameriškega sodišča pridobila vse pravice do tega otroka, v Sloveniji pa sta zaprosila za priznanje tuje sodne odločbe in Okrožno sodišče v Ljubljani je potrdilo ameriški dokument. Zapletlo se je, ko je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, saj naj bi priznanje te sodne odločbe ogrožalo pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. Ja, čisto zares. Vrhovno sodišče temu, milo rečeno, čudaškemu argumentu ni nasedlo, kot tudi ne tistemu, da v rojstno matično knjigo kot starše oziroma posvojitelje ni mogoče vpisati dveh oseb istega spola. Ker to je pa res povsem nemogoče spremeniti, mar ne? Kakorkoli že, po štirih letih na sodišču imamo tako prvi gejevski par, ki je posvojil otroka v tujini, odločba o posvojitvi pa velja tudi v Sloveniji. Ljudmila pa spet v jok in na drevo … Vi pa si medtem na straneh 22-24 lahko preberete pogovor z Marijanom in Christianom.
Demokracija = pederastija?
Če se je mentaliteta na Policiji in v sodstvu končno premaknila v 21. stoletje, pa to nikakor ne velja za Slovensko vojsko. Sindikat Ministrstva za obrambo se je užaljeno odzval na Mladinino pobudo »Ukinimo vojsko« in med drugim obtožil podpisnike peticije, da imajo sadove demokracije za samoumevne. Med omenjenimi sadovi demokracije podpisniki (predsednik sindikata in trije sekretarji) omenjajo tudi »uresničitev fantazij iz naslova pederastije in istospolne usmerjenosti ter sodomije«, medtem ko je argumentacija podpisnikov Mladinine peticije označena za nekaj, kar je »na ravni gostilniškega prerekanja tistih ljubezenskih mojstrov, ki jim tajne G točke niso neznanka«. Slovenska vojska pa je ob tem seveda »še tisto malo pozitivnega, kar je ostalo v tej družbi, še tisto malo, na kar se lahko zaneseš, da bo verjetno delovalo, ko bo nam vsem šlo za nohte«. Takšen diskurz kar sam po sebi dokazuje, kdo je v resnici odkrito gostilniško navdahnjen, in če je to nivo razmišljanja v slovenski vojski, potem se nam res slabo piše.
Družina je zlorabila raziskave
Avgusta 2009 je Roman Kuhar kot urednik glbt-revije Narobe Častnemu novinarskemu razsodišču poslal pritožbo proti novinarki tednika Družina Barbari Kastelic, ker je po njegovem mnenju v komentarju »Modernejša definicija družine« (Družina, 19. julij 2009) kršila tri člene Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnik je opozoril na zlorabo in napačno navajanje podatkov znanstvenih raziskav, zamolčanje pomembnih informacij iz raziskav in na napačno navajanje podatkov o zakonodaji o homoseksualni porokah v Evropi. Novinarka je v odgovoru Častnemu novinarskemu razsodišču zavrnila vse očitke in med drugim v zagovoru trdila, da ima v »komentarju osebno pravico do interpretacije povsem znanstvenega izsledka«. Častno novinarsko razsodišče njenih pojasnil ni sprejelo in ugotavlja, da je novinarka podatke iz znanstvenih raziskav »namenoma napačno interpretirala in pomembne informacije zamolčala«, poleg tega pa je podatke potvarjala, »da bi dokazala, da je v istospolnih partnerskih zvezah več partnerskega nasilja« in »je z zamolčanjem pomembnih podatkov in potvarjanjem le-teh ustvarjala in spodbujala stereotipe o gejevskih in lezbičnih skupnostih«. To pa seveda ni preprečilo nasprotnikom novega Družinskega zakonika, da ne bi v parlamentu opletali z identičnimi »interpretacijami« omenjenih podatkov.
Na Balkanu nič novega
Obravnava predloga Družinskega zakonika v državnem zboru je zopet postregla s fascinantnim seznamom predsodkov in žaljivk na račun istospolno usmerjenih. Nasprotniki in nasprotnice izenačenja pravic istospolnih in raznospolnih partnerskih skupnosti so se eden za drugim posluževali enostranskih interpretacij raziskovalnih rezultatov in statistik, med t. i. »argumenti« pa so se znašle tudi povsem očitne laži (npr. trditev poslanca Jelinčiča, češ da »Evropska konvencija o posvojitvah otrok ne dovoljuje posvojitve istospolnim partnerjem«, saj konvencija v resnici določa, da se države »lahko same odločijo, da posvojitve omogočijo homoseksualnim parom in heteroseksualnim parom, ki živijo v trajnem razmerju«). Zopet smo lahko uživali ob tem, da so nas prikazovali kot homogeno, patološko, otrokom vsaj potencialno nevarno skupino, kot nevrotične, zmedene, okužene (vsaj potencialno) z virusom HIV, nezmožne dolgotrajnih partnerskih razmerij, najbolj radikalni pa so istospolno usmerjenost celo povezali z nagnjenostjo h kriminalnim dejanjem spolnih zlorab. Nič novega torej, le da so tokrat vse to počeli s sklicevanjem na dobrobit otrok, ki jih »nihče ni vprašal, ali želijo imeti istospolno usmerjene starše«. Sploh ne dvomimo, da so njihovi otroci vsi neizmerno navdušeni nad svojimi desničarskimi, homofobičnimi roditelji. Saj ne, da jih je kdo vprašal.
Samo da šprica
V Cafeju Open je februarja potekala okrogla miza o medijskem formatu pro et contra in novinarski odgovornosti. Tovrsten format je v slovenskih medijih zelo pogost, tudi ko se govori o človekovih pravicah. Čeprav je povprečnemu slovenskemu novinarju jasno, da v format pro et contra ne bo postavil nacistov in Judov in se z njimi pogovarjal o vprašanjih holokavsta, v takem formatu vedno znova pristanejo izbrisani, homoseksualci, Romi in podobne skupine, ki so jim kršene človekove pravice. Tovrsten format naj bi bil za novinarje najlažji, vendar je pogosto problem za kvalitetno izpeljavo takšne oddaje časovna omejitev, saj govorniki ne uspejo razviti svoje misli do konca in zato prihaja do prepirov med gosti. S tem se ni strinjal Gregor Repovž, predsednik Društva novinarjev Slovenije, ki je menil, da problem ni v časovnih omejitvah, pač pa v tem, da novinarji točno vedo, kaj počnejo, ko se odločijo za format pro et contra. Hočejo špricanje krvi, ker se to dobro prodaja. Dr. Sandra Bašič Hrvatin, strokovnjakinja za medijska vprašanja, je poudarila, da novinarji format pro et contra pogosto prodajajo kot nekaj, kar naj bi uravnotežilo novinarsko poročanje in ga naredilo za objektivnega. Predsednica Častnega novinarskega razsodišča Ranka Ivelja je opozorila, da v vsej razpravi o Družinskem zakoniku nihče v studio ni povabil na primer treh razvojnih psihologov. To se ni zgodilo, ker vsebina pravzaprav ni bila pomembna, pač pa je bil pomemben spektakel. Sandra Bašič Hrvatin je menila, da nihče ni naredil tovrstnega pogovora, ker novinarji niso našli levega in desnega razvojnega psihologa. Televizija nas namreč vsak večer razdeli na leve in desne – in tudi gostje v studiih sedijo na tak način. Ivelja je ob tem poudarila, da ključno vlogo odigra voditelj oddaje, ki mora biti odgovoren in znati voditi pogovor, ne pa da gostje vodijo njega. Repovž pa je dodal, da je ključna tudi izbira gostov. Meni, da so v razpravi o Družinskim zakoniku sodelovali ljudje, ki o tem preprosto nimajo kaj za povedati. »Če se moj avto pokvari, ga peljem k mehaniku, za mnenje o tem pa ne sprašujem peka,« je še dodal.
Homoseksualnost in šola
Zveza društev pedagoških delavcev je januarja organizirala okroglo mizo ob izidu tematske številke Sodobne pedagogike »Homoseksualnost in šola«. Avtorji in avtorice člankov v publikaciji ugotavljajo, da se o homoseksualnosti v šolah ne razpravlja veliko in da je pogosto odvisno od dobre volje učiteljev in učiteljic, ali bodo učenci o homoseksualnosti in s tem povezanimi vprašanji kaj slišali pri pouku in na kakšen način bo tema predstavljena. Analiza kurikula za devetletno osnovno šolo je pokazala, da je v njem »spolna usmerjenost« kot tema eksplicitno zapisana le enkrat, vendar noben izmed potrjenih učbenikov te teme ne obravnava. Kot je na osnovi raziskave, ki jo je izvedla Legebitra, poudaril Simon Maljevac, je šola za geje in lezbijke pogosto nevaren in izključujoč prostor. 35% vprašanih (N=160) je poročalo, da so bili v šoli zaradi svoje istospolne usmerjenosti žrtve verbalnega in drugega nasilja. Dr. Mojca Kovač Šebart (FF, na sliki), sourednica tematske številke, je ob koncu poudarila, da je eden od ključnih problemov šol v tem, da so naravnane na prevladujoče norme, s tem pa ne zagotavljajo, da se nihče v šoli ne bi počutil izključenega. Poudarila je, da mora šola temeljiti na univerzalnih vrednotah, na človekovih pravicah in svoboščinah, ki pripadajo vsem. Posnetek okrogle mize si lahko ogledate na naši spletni strani.
Evrovizija prihaja
Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo iz kakršnega koli razloga zamudili letošnjo EMO, bomo imeli še obilo priložnosti za nelagodje, ko bomo kolegom iz tujine poskušali obrazložiti naš letošnji izbor. Evrovizija je tik pred vrati in vsakoletna parada kiča, bleščic, perja in (tam nekje na zadnjem mestu) muzike bo gotovo spet navdušila, vendar Slovenci letos ne bomo pripomogli k vsesplošnemu »pogejevanju« festivala. Poleg vseh običajnih umotvorov se je na slovenskem predizboru sicer pojavila nekolikanj gejevsko obarvana ljubezenska pesem Franjo, ki jo izvaja zasedba Zadnji taksi, vendar se taksisti niso uvrstili v finale. Pesem je parodija na tipične hetero-ljubezenske pesmi, ki v naslovu nosijo žensko ime, čeprav se avtor besedila zaveda tudi »specifičnosti« ljubezenskega razmerja, o katerem poje, saj v uvodu pravi, da mu ni mar, kaj o njegovi ljubezni pravijo drugi. Fantomski gejevski lobi je bil tokrat očitno neuspešen, morda pa mu bo šlo bolje na samem Evrosongu, kjer bomo Slovenci po napovedih letos prejeli natanko dve točki: po eno od Nemčije in Švice, Avstrija pa letos na žalost ne sodeluje. Jodl-ju-hu tudi vam.
