Mavrične družine so
25. marca, na materinski dan, so volivke in volivci s 54,63 % glasovi zavrnili uveljavitev Družinskega zakonika. Za jih je glasovalo 45,37 %. Referenduma se je udeležilo okrog 30 % volivk in volivcev, drugi so ostali doma. V veljavi tako ostajata Zakon o zakonski zvezi in družinski razmerjih in Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti.
Je pa debata o Družinskem zakoniku vsem v Sloveniji in regiji jasno in glasno povedala, da mavrične družine v Sloveniji obstajajo. Da v njih odraščajo otroci, ki jih pravo ne bo moglo več dolgo ignorirati.
Priprave na referendum
Referendum o Družinskem zakoniku je dovolilo Ustavno sodišče, ki je svoj sklep, z dne 8. decembra 2011, objavilo 27. decembra. Pobudnice in pobudniki referenduma o Družinskem zakoniku so zakonsko predpisanih 40.000 podpisov zbrali že 6. januarja. Aleš Primc, predstavnik Civilne iniciative za družino in pravice otrok, je obljubil, da bo v roku enega tedna vložil zahtevo za razpis referenduma. Obljubo je požrl, saj so javnomnenjske ankete kazale visoko podporo Družinskemu zakoniku.
29. januarja je Družinska pobuda pod vodstvom Tomaža Meršeta vsem zainteresiranim akterjem referenduma o Družinskem zakoniku poslala osnutek »kompromisnega« predloga sprememb Družinskega zakonika, se pravi »kompromis« kompromisa. Rok za vložitev podpisov za razpis referenduma bi se namreč iztekel 11. februarja.
Ker »kompromisni« predlog ni dobil zadostne podpore v Državnem zboru, je Primc obžaloval, ker v politiki ni pripravljenosti za pogovor, in dodal, da bodo zato »prisiljeni vložiti podpise za referendum«.
Več kot 42.000 podpisov so s spuščanjem belih golobov v zrak in recitiranjem pesmi Toneta Pavčka »Starši« vložili 3. februarja. Še istega dne je zaradi zlorabe očetove pesmi javno protestirala pesnikova hči Saša Pavček.
Gibanje za Družinski zakonik
Po potrditvi datuma referenduma (25. marec) je bilo v Državnem zboru določeno, da se predreferendumska opravila lahko pričnejo 13. februarja, 24. februarja pa tudi uradna kampanja.
3. februarja se je Gibanje za Družinski zakonik, koordinacija civilno-družbenih organizacij in političnih strank v Mestnem muzeju v Ljubljani, prvič predstavilo javnosti. Njen koordinator je bil Miha Lobnik. Člani gibanja so se zavzeli za argumentirano, konstruktivno in strpno predreferendumsko kampanjo. Med drugim so po vsej Sloveniji organizirali skoraj 50 okroglih miz o Družinskem zakoniku.
Laž
i in zavajanja
Nasprotniki Družinskega zakonika so se zanašali na to, da ljudje zakonika ne bodo prebrali, zato so v kampanji lagali in zavajali. Strašili so, da zakonik spodbuja trgovino z otroki, proti čemur se je ostro izreklo Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi. Društvo za nenasilno komunikacijo – DNK so obtožili, da proračunska sredstva, ki jih dobijo za izvajanje svojih programov, namenjajo referendumski kampanji za Družinski zakonik. Ob tem so pri DNK v izjavi za javnost zapisali, da »v nevladnih organizacijah poleg sofinanciranih programov za zaščito človekovih pravic marsikaj naredimo brezplačno.«
Potem so se predvsem po medmrežju začele širiti napačne interpretacije Družinskega zakonika, predvsem v povezavi s cepljenjem in vegetarijanstvom. Po tej interpretaciji naj bi centri za socialno delo staršem otroka odvzeli, če otroka ne bi cepili oz. bi mu dajali vegetarijansko prehrano. Vrhovna sodnica dr. Mateja Končina Peternel je ob tem povedala: »Po ustavi so starši tisti, ki imajo pravico odločati o vseh vprašanjih v zvezi s svojim otrokom. Država lahko v to njihovo pravico poseže le v primeru, ko starši s svojim ravnanjem otroka resno ogrožajo.«
Podporniki in podpornice
Ne nujno v tem vrstnem redu: Gibanje za družinski zakonik, ki vključuje: Zavod za družinski zakonik, Ženski lobi Slovenije, Mirovni inštitut, Kampanjo Za vse družine, Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani, Liberalno akademijo, Za prostore svobode, Pozitivno Slovenijo, Socialne demokrate, Državljansko listo Gregorja Viranta, TRS, Zares, LDS, SMS-Zelene Slovenije ter posamezniki in posameznice, ki podpirajo Družinski zakonik. Zakon so podprli še: Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Akademija za demokracijo, člani in članice Oddelka za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani, Društvo psihologov Slovenije, Gibanje 15o, YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Fakulteta za socialno delo, Stranka enakih možnosti, Stranka ekoloških gibanj Slovenije – SEG, Demokratična stranka dela – DSD in mnogi drugi. Hvala.
Ciciban, Cicifuj
Sredi referendumske kampanje za Družinski zakonik je Mlada Slovenija (MSi), podmladek stranke Nova Slovenija (NSi), na svoji spletni strani objavila ogorčen odziv na kratko otroško zgodbo z naslovom Očka, ki jo je za revijo Ciciban napisala novinarka Maja Lupša, babica deklice Ane, ki jo vzgajata njena očeta. Zgodba tako govori o Anini družini, družini z dvema očetoma.
V MSi so »ogorčeni nad neokusno referendumsko kampanjo, ki jo vodijo zagovorniki Družinskega zakonika«. Zapisali so, da za dosego uveljavitve Družinskega zakonika »ne izbirajo sredstev, saj so za to uporabili celo otroke nižjih razredov osnovne šole.« Zgodbi očitajo »propagiranje« istospolne partnerske skupnosti v času referendumske kampanje.
Revija Cicban oz. založba Mladinska knjiga je v odziv na izjavo Mlade Slovenije napisala pojasnilo, da je revija v zadnjih petnajstih letih objavila veliko zgodb o otrocih in družinah z različnimi problemi. Zapisali so, da so v marčevski številki objavili pet zgodbic, ki govorijo o različnih oblikah odnosov med starši in otroci, s katerimi so želeli pokazati, da lahko otroci živijo v različnih oblikah skupnosti in da je prav, da svojih vrstnikov ne stigmatizirajo, če prihajajo iz okolij, kjer veljajo drugačna pravila kot v njihovi primarni družini.
ŠKUC 40 let, 1972 – 2012
Letos ŠKUC praznuje 40. obletnico svojega bogatega delovanja. Nastal je leta 1972 tudi kot posledica slovenskega študentskega gibanja med leti 1968 in 1972, ki je zahtevalo družbene spremembe in nasprotovalo obstoječemu družbenemu sistemu. Škučeve ustvarjalke in ustvarjalci so bili med prvimi na mnogih področjih alternativne kulture v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji: glasbe, likovnih in intermedijskih umetnosti, gledališča, filma in literature. Zelo pomembna področja delovanja so tudi gibanje LGBT, založništvo, informiranje mladih, zdravstvene, preventive, socialne, festivalske in klubske dejavnosti. V Škucu so se formalno organizirala tudi prelomna nova družbena gibanja, delujoča v osemdesetih letih.
Predavanje Luce di Tolve
V okviru Škofijskih dnevov mladih Zadihaj!, ki ga koprska škofija pripravlja za svoje mlade vernike, je bilo v Šolskem centru Postojna za 28. april napovedano predavanje Luce di Tolve. Gre za kontroverznega »nekdanjega geja« iz Italije, ki trdi, da se je s pomočjo t. i. »reparativne terapije« ameriškega kliničnega psihologa Josepha Nikolosija in Marije iz Medžugorja iz homoseksualca spremenil v heteroseksaulca.
Ravnateljica Helena Posega Dolenc in pomočnica ravnateljica Mirjam Počkar sta gostoljubje predavanju po javnem protestu bivših dijakov in dijakinj Šolskega centra Postojna, nekaterih drugih skupin ter posameznic in posameznikov odrekli. Predavanje pa se nato odvilo v prostorih župnije v Postojni. Debata o tem, ali je homoseksualnost bolezen, je spet dobila svoj prostor na tej strani Alp.
O človekovih pravicah tudi Zavod Kul.si
Na vsakoletno srečanje predstavnikov in predstavnic nevladnih organizacij (NVO) z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem na temo človekovih pravic sta bila letos povabljena tudi Kul.si – Zavod za družino in kulturo življenja ter Iskreni.net. Zavod Kul.si je ustanovil pater dr. Tadej Strehovec, Aleš Primc pa je skupaj z zavodom tri leta vodil kampanjo proti Družinskemu zakoniku in kampanjo proti človekovim pravicam gejev in lezbijk. Na srečanje sta bila tako kot vsako leto povabljena tudi Društvo informacijski center Legebitra in ŠKUC LL, vendar se srečanja protestno nista udeležila.
Mag. Emil Ferjančič, vodja Službe za javno diplomacijo pri MZZ, je v odzivu zapisal, »Ministrstvo za zunanje zadeve si prizadeva za strpen dialog o človekovih pravicah v slovenski družbi, ki upošteva različne svetovno nazorske poglede, zato je k sodelovanju povabilo širok krog NVO s področja človekovih pravic, ki so dejavne na mednarodni ravni. Nobena od povabljenih NVO ne deluje v nasprotju s slovensko zakonodajo, zato so očitki na izbor povabljenih NVO na pogovor z ministrom neutemeljeni. Cilj in interes MZZ je, da se seznani z različnimi stališči s področja človekovih pravic, kar bo pripomoglo k bolj učinkovitemu in verodostojnemu zunanjepolitičnemu delovanju Slovenije na področju varovanja in promocije človekovih pravic.« Na Ministrstvu imajo očitno hude težave z abecedo človekovih pravic.
Roza tank
Neznanci so 8. marca ponoči tank iz osamovojitvene vojne, ki stoji pred Muzejem za novejšo zgodovino Slovenije, pobarvali z rožnato barvo in vanj zataknili cvetje. Direktorica muzeja Kaja Širok je dejala, da ne vedo, kako bodo tank spravili v prvotno obliko, zato se zahvaljuje »tem gverilcem, da so vsaj izbrali takšno barvo, da se ujema s pročeljem muzeja.« Nekateri so ugibali, da je pobarvan tank povezan z retrospektivno razstavo »Obvoznica mimo nestrpnosti, zgodovina parade ponosa v Sloveniji«, ki jo je za Muzej pripravila Legebitra. Razstava je obsegala enajst preglednih panelov, na katerih je bila s fotografijo, tekstom, časopisnimi članki in publikacijami predstavljena zgodovina parad ponosa pri nas.
Spremljajte aktualne novice na blogu Narobe (www.narobe.si) in na Narobe Facebooku.
Parada ponosa 2012 »Naprej v srednji vek«
Letošnjo pomlad se je za trenutek zdelo, da bo po več kot četrt stoletja aktivnih prizadevanj za enakopravnost gejev in lezbijk v Sloveniji Parada ponosa postala eden od številnih kulturnih in zabavnih festivalskih dogodkov: prikaz in izraz veselja, da je sobivanje raznolikosti v moderni družbi in državi mogoče. A žal je ustavno sodišče kot vrhovni varuh ustavnosti dovolilo referendum o Družinskem zakoniku, na katerem se je odločalo o človekovih pravicah odraslih in otrok, konservativni pol slovenskega družbenega prostora pa je pred in med referendumsko kampanjo za dosego posvečenega cilja uporabil in zlorabil vsa razpoložljiva sredstva. Cilj tokratne obuditve kulturnega boja je bil ohraniti delitev na izključene in vključene, na pripuščene in nepripuščene, na tiste s pravicami in tiste, ki zaradi svoje osebne okoliščine do njih niso upravičeni. V koalicijo proti enakosti so se združile civilnodružbene organizacije, tri najmočnejše institucionalizirane verske skupnosti ter tri konservativne parlamentarne stranke. Njen skupni imenovalec je bila Katoliška cerkev, ki je omogočala in spodbujala delovanje civilne iniciative, bila glavna pobudnica za podpis skupne izjave Katoliške cerkve, Pravoslavne cerkve in Islamske skupnosti proti zakoniku, na ravni državne oblasti pa je na delovanje in odločanje vplivala zlasti preko stranke Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka, ki se je z dvoletnim bojem proti pravicam istospolno usmerjenih uspela vrniti v parlament. Ta koalicija je z generiranjem predsodkov, neresnic in neutemeljenih strahov pri volivcih uspela zasejati dvom v vsebino zakona, ki nikomur ni ničesar jemal, ampak je podeljeval pravice tistim, ki jih nimajo. S padcem Družinskega zakonika pravice kot so družinska pokojnina, zdravstveno zavarovanje po družinskem članu, dopust za nego družinskega člana, odškodnina zaradi smrti bližnjega in številne druge še naprej ostajajo privilegij večine, Parada ponosa pa ostaja prvovrsten politični dogodek, ki mu v poplavi različnih partikularizmov ne gre le zase, ampak za skupno. Letošnja Parada ponosa zato opozarja: – da v družbi brez solidarnosti vsak prej ali slej pride na vrsto, a nikoli vsi naenkrat: centri politične in družbene moči najlažje upravljajo z družbo, če vezi med ljudmi trgajo korak za korakom, del po del, trak za trakom, – da so bile pravica do enakosti, svobode, dostojanstva, zasebnosti, pravičnega sojenja in življenja uzakonjene kljub delovanju verskih skupnosti in ne zaradi njih, zato vladavina razuma, človekovih pravic in pluralnosti družbenih ureditev in intimnih izbir nikoli niso tako gotove, da je ne bi mogel preglasiti zven ene resnice, – da brez sekularne države ni ne pravne ne socialne države; verske dogme, ki ljudi delijo na prave in neprave, na ravni pravne ureditve vodijo do delitve na pravne in brezpravne posameznike, na ravni človekove eksistence pa ta delitev izvotljuje pojem socialne države, ki je namenjena zaščiti posameznika pred izgubo človeškega dostojanstva v življenjskih situacijah, v katerih je najbolj ranljiv (invalidnost, bolezen, smrt, starost, rojstvo, brezposelnost), – da rezi v ekonomske in socialne pravice za številne posameznike in posameznice niso stvar trenutne krize: za brezpravne izbrisane, brezposelne mlade, osiromašene stare, diskriminirane geje in lezbijke, revne zaposlene, neplačane tuje delavce je samoumevnost odrezanosti od pravic permanentno stanje stvari, – da preteklost, v kateri so bili nezakonski otroci brezpravni, zunajzakonske skupnosti nepriznane, geji in lezbijke prisilno zdravljeni v psihiatričnih bolnicah, splav prepovedan in kontracepcija nedopustna nikoli ni tako daleč, da se ne bi mogla v prihodnosti ponoviti. |
