Spodaj objavljamo članek, ki je bil prvotno objavljen na spletni strani mobilnega tednika Torek ob petih, ki si ga lahko preberete na tej povezavi spodaj.
Spolov je nešteto, tudi v Sloveniji
»Za vsako transspolno osebo je revolucionarno, da se odloči biti vidna v svetu, ki nam pravi, da ne bi smele obstajati.« S temi besedami Laverne Cox se je začela TransMisija II: Legalizacija in legitimacija, drugo strokovno srečanje, ki je lani postavilo temelje za razvoj aktivizma na področju transspolnosti. Prve besede Martine Vuk, državne sekretarke z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so bile: »Danes sem se prišla učiti in izvedeti veliko stvari od vas, ker je področje, ki ga bomo obravnavali ledina, ki jo orje TransAkcija, nekaj pri čemer nismo prav daleč, po ozaveščenosti ljudi, po tem ali prepoznavamo področje za tako, da ga je potrebno urediti.«
Povedala je še, da so takšne razprave pomembne zato, da naredimo tudi transspolne osebe, ki živijo med nami, vidne, saj potrebujejo podporo, odgovore in prostor za vprašanja zato, da se lahko počutijo kot del družbe. V nadaljevanju je spregovorila tudi Tilka Klančar, načelnica Oddelka za zdravje in socialno varstvo Mestne občine Ljubljana in se pridružila besedam Martine Vuk, da je ozaveščanje in govorjenje o tematiki transspolnosti pomembno. Simon Maljavac, predsednik Društva Legebitra je poudaril: »Kot oseba, ki dela na LG področju lahko vidim, koliko se je v enem letu naredilo na T področju, uspeh je velik.« Na koncu uvodnega nagovora je TransAkciji in akterkam_jem na tem področju zaželel veliko uspehov v prihodnjem letu. Eva Gračanin, moderatorka srečanja in sodelavka Društva Legebitra je na kratko predstavila program TransMisije II in poudarila pomembnost upoštevanja osebnih zaimkov vsake_ga posameznice_ka, kar smo si kasneje ogledale_i tudi v kratkem video-prispevku. Transspolne osebe so velikokrat preslišane, prezrte ali utišane. Eno izmed prvih in osnovnih dejanj, ki jih moramo storiti je, upoštevati osebne zaimke vseh oseb; to niso »želeni« osebni zaimki, saj si osebe ne »želijo« določene spolne identitete, vendar to spolno identiteto imajo, z njo se identificirajo in na nas kot družbi je, da jih spoštujemo, upoštevamo in s tem reflektiramo lastno cis-privilegirano pozicijo ter legitimiramo življenja vseh.
Pomembnost pravnega priznanja spola
Sledila je predstavitev kampanje in ureditve pravnega priznanja spola na Irskem. Orisal nam jo je Broden Giambrone, direktor Transgender Equality Network Ireland (TENI) z besedami: »Pravno priznanje spola je pomembno, zelo pomembno za transspolne osebe. Gre za to, da nam država dovoli biti del družbe.« Na začetku je predstavil organizacijo TENI, ki dela izključno s transspolnimi osebami na Irskem in deluje po načelu »Nič o nas brez nas!« Pri kontekstualizaciji Irske je povedal tudi, da je to četrta država na svetu, ki je sprejela zakon o pravnem priznanju spola, osnovanim na samoidentifikaciji. Opisal je strategijo kampanje, ki so jo imele_i na Irskem ob sprejemanju zakona o pravnem priznanju spola; zavzemale_i so se za odstranitev vseh medicinskih predpogojev in za edini pogoj predlagale_i samoidentifikacijo, zahtevale_i so odstranitev predpogoja obvezne ločitve in vključitev mladih oseb. Povedal je, da je pomembno imeti jasno sporočilo, ciljno publiko in odmevne medijske dogodke. Med slednje je štel tudi videoposnetek, ki prikazuje transspolne in transseksualne osebe, ki govorijo o pomembnosti pravnega priznanja spola. Poudaril je tudi pomembnost lobiranja in sklepanja zavezništev tako z vladnimi kot z nevladnimi organizacijami in vključitve že obstoječih mednarodnih dobrih praks, kot so zakon o pravnem priznanju spola v Argentini, na Danskem in na Malti. Zaključil je z mislijo na prihodnje izzive in naloge, ki jih čakajo; vidnost mladih transspolnih oseb pod 16. letom starosti, vključitev interseksualnih ter nebinarnih oseb in njihovih izkušenj.
V drugem delu prvega dela strokovnega srečanja je doc. dr. Barbara Rajgelj predstavila ureditev pravnega položaja transspolnih oseb v Sloveniji. Ureditev je zelo pomanjkljiva, saj ni jasno, kakšno zdravniško potrdilo je podlaga za izdajo odločbe o »spremembi spola«. To omogoča arbitrarnost, saj je v praksi odločba in posledično življenje posameznice_ka odvisno od presoje javne_ga uslužbenke_ca, nekatere_i presodijo, da je dovolj potrdilo psihiatrinje_a, druge_i zahtevajo potrdilo kiruginje_a. Izpostavila je tudi problematiko »življenja v želenem spolu«, ki je po naši zakonodaji obvezno za vse osebe, ki želijo pravno priznanje spola, saj osebe takrat (še) nimajo ustreznih dokumentov in so zato izpostavljene nevarnosti. »Življenje v želenem spolu« pa je problematično tudi zato, ker transspolnim osebam zopet jemlje moč, ko neka tretja oseba »preverja« ali »mislijo resno« ter »testira« resničnost njihove spolne identitete.
»Če si psihiatru všeč, te bodo spustili, če mu nisi, te pač ne bodo«
Osebno izkušnjo pravnega priznanja spola v Sloveniji nam je predstavil Aoi Osenjak, transspolni moški: »Moj postopek se je vlekel 10 let. […] Pri psihiatru so hoteli vse vedeti o moji spolnosti, če kaj ni ustrezalo njihovemu konceptu moškosti, ni šlo dobro čez. […] Če si psihiatru všeč te bodo spustili, če mu nisi, te pač ne bodo.« Zaključil pa je z besedami: »Hormone moraš dobiti potem, ko že spremeniš dokumente. Iz čisto varnostnih razlogov.«
Med diskusijo, ki je sledila, je zagovornik načela enakosti, Boštjan Vernik Šetinc poudaril, da je situacija popolnoma protiustavna ter da gre za pravico do lastne identitete. »Država se obnaša ignorantsko in ne jemlje človekovih pravic zares. […] Obrnite se tudi na zagovornika enakih možnosti!« Vesna Štefanec iz Društva Appareo je poudarila, da so pomembne podporne institucije, vendar to ni dovolj in to ni vse, kar imajo transspolne osebe – imajo tudi močno podporo pri organizacijah.
V drugem delu srečanja je mag. Anja Koletnik predstavil_a raziskavo: Potrebe transspolnih oseb v Sloveniji, ki sta jo izvedli Zavod TransAkcija in Društvo Legebitra (raziskava bo kmalu tudi javno dostopna. Točen datum bo objavljen na Facebook strani TransAkcije). Med drugim je povedal_a, da ima kar 69 % vprašanih zaradi svoje spolne identitete negativne izkušnje v vsakdanjem življenju (diskriminacija, posmeh, zloraba, nasilje), večina (45 %) jih doživlja negativne izkušnje v javnih ustanovah ali pri javnih storitvah. Na vprašanje »Kako pomembno je zate pravno priznanje spola?« so osebe odgovorile sledeče:
Pravica do poroke je pomembna tudi številnim transspolnim osebam
7 %, ki je označilo odgovor »drugo«, je zapisalo: pomembno, vendar ob pravem času, zdaj še ni pomembno, vendar se to lahko spremeni.
V nadaljevanju je Broden Giambrone povedal nekaj besed o (ne)vidnosti transspolnih oseb in tematik LGb/kvir skupnosti: »Pravica do poroke je pomembna tudi številnim transspolnim osebam. Nekatere transspolne osebe so tudi geji in lezbijke. Tudi transspolne osebe imajo spolno usmerjenost. […] Boj za pravico do poroke mora vključevati tudi transspolne osebe in tematike.«
V zadnjem delu strokovnega srečanja je dr. Metka Mencin Čeplak govorila o pomenih prepoznavnosti preseganja binarnega spolnega sistema, pluralnosti spolov in študij transspolnosti v teorijah in akademijah in med drugim poudarila: »O političnem subjektu lahko govorimo takrat, kadar v javnem prostoru nastopa kot borka ali borec, ne kot predstavnik neke sociološke skupine. […] Vsako politično gibanje je skupina, ki oporeka redu, ki upravlja z identitetami, zato se mi zdi transspolno gibanje pomembno in subverzivno, saj vpeljuje nered, ne pa participacijo v obstoječem redu. V političnem gibanju lahko govorimo takrat, kadar govorimo o bojih, ki ne temeljijo zgolj na vključevanju, ker to je zgolj razdeljevanje privilegijev.«
Mitja Blažič, aktivist za človekove pravice, je govoril o pomenih vključenosti in zavezništva transspolnih oseb in tematik v skupnosti LGBT+ in naštel 5 razlogov, zakaj sta vključenost in zavezništvo pomembni, med drugim: »Ker nočem, da bi se druge_i počutile_i same_i, sem se naučil, da se da nekaj naredit. Ker vem, da se tudi transspolne osebe velikokrat počutijo same, utišane, neslišane, se mi zdi zavezništvo pomembno zato, da ne delam drugim tega, kar so drugi delali meni.«
Drugi, zadnji del srečanja je sklenila mag. prof. soc. ped. Nina Perger, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede UL. Govorila je o pomenih feministične in kvirovske solidarnosti s transspolnimi osebami in tematikami: »Ne ponavljajmo zgodovine v kontekstu preteklih konfliktov znotraj feminizmov, ki so, […] izključevale tiste osebe, ki niso ustrezale, pod družbenimi pritiski soustvarjenih komaj-še-sprejemljivih figur žensk-feministk, in so posledično bile prisiljene govoriti, zahtevati z margin margine. Preštevanje kvot in relativna enakost v participaciji znotraj zatiralskih institucij sama po sebi ne bo zamajala in presegla spolnih neenakosti in ravno zato je treba […] prepoznati, da so pluralnost spolov in prakse samoustvarjanja spola tiste, ki spol celostno osvobajajo iz procesov nadziranja družbeno pričakovanega delanja spola«.
Zaključujem z besedami Julie Serano, transseksualne ženske, biseksualke in femme aktivistke, ki pravi: »Varnosti ne moremo zagotoviti s tem, da izbrišemo razlike, niti s pričakovanji, da bodo ženske [ali osebe] ‘ustrezale’ nekim fizičnim kriterijem. Edini resnični varen prostor je tisti, ki spoštuje žensko [ali osebo] zaradi njene individualne unikatnosti« (2013: 32, moj prevod.)
Foto: Rebeka Bernetič
