Spletni Dnevnik je včeraj poročal, da je ljubljanska policijska patrulja 31-letnemu Ljubljančanu ponujala mlinček za mletje marihuane in pri tem namigovala na aplikacijo za zmenke gejev Grinder. Grinder je namreč tudi angleška beseda za mlinček.
Kot je za spletni Dnevnik povedal omenjeni Ljubljančan, zgodbo pa je potrdila še ena prisotna oseba, se je v noči na nedeljo ob 0.25 uri po ulici pripeljal policijski avto in se ustavil pred lokalom Cafe Kolaž, kjer je tobak kadila manjša skupina ljudi. Policist naj bi nato odprl okno na voznikovi strani in Ljubljančana vprašal, ali potrebuje grinder, pri čemer ga je tikal in predmet pomolil skozi okno. Ljubljančan je večkrat odgovoril, da ga ne potrebuje, policist pa je vztrajal pri vprašanju, se mu zasmejal, zaprl okno in se odpeljal.
Ljubljančan sicer dopušča možnost, da sta policista prišla pred lokal nadlegovat naključno osebo zaradi marihuane. Prevladujoče mnenje vseh prisotnih pa je bilo, da je šlo za homofobno norčevanje policije. Patrulja je prišla v za promet zaprt del mesta, iz opisa dogodka pa lahko sklepamo, da policista v tistem delu mesta nista imela drugega dela. Ljubljančan je namreč novinarju Dnevnika povedal, da policista skupini nista dejala, naj se umakne, naj bo bolj tiha, da so prejeli pritožbo zaradi kršenja javnega reda in miru.
Na Policijski upravi Ljubljana dogodka kljub preverjanju ne morejo potrditi. Nadzorne kamere, naj bi po podatkih Dnevnika sicer pokazale, da je bila policijska patrulja tedaj dejansko v zaprtem delu mesta, vendar pa sta oba policista dogodek s skupino Ljubljančanov odločno zanikala. Dogodek ni nikjer zabeležen, saj skupina pred lokalom ni prejela nobene kazni.
Pri policiji so za Dnevnik poudarili še, da obsojajo v »vsakršna ravnanja nestrpnosti in diskriminacije. Pred zakonom smo vsi enaki in slovenska policija ima do vsake oblike nestrpnosti ali diskriminatorne oziroma žaljive obravnave ničelno toleranco. V tej smeri tudi usposabljamo in izobražujemo naše policiste.« Dodali so, da naj občani_ke morebitno diskriminatorno obnašanje policistk_ov vedno tudi uradno prijavijo.
Sodelovanje lezbične in gejevske skupnosti s policijo
Ne glede na to, kakšno bo sklepno dejanje nedeljskega dogodka pred LGBT-osebam prijaznim lokalom, Cafejem Kolaž, izpostavljamo informacije o sodelovanju lezbične in gejevske skupnosti s policijo.
Jasna Magić v svoji doktorski disertaciji raziskuje vlogo policije in nevladnih organizacij v procesu prijave homofobnega nasilja. Na vzorcu 235 respondentk_ov na spletni vprašalnik in 30 udeleženk_cev 6 fokusnih skupin je ugotovila, da je zaupanje v učinkovitost policije nizko, da sodelujoče_i pri raziskavi dvomijo v usposobljenost policijskega osebja za obravnavo tovrstnega nasilja. Pri tem je ugotovila tudi, da se udeleženke_ci raziskave zavedajo različnih oblik homofobnega nasilja, da je verjetnost prijave nasilja večje, če je to v zakonodaji definirano kot kaznivo dejanje ali diskriminacija in da je verjetnost prijave nasilja večja, če gre za “težjo” obliko nasilja, kot je npr. fizični napad. Odločitev za prijavo nasilja je torej odvisna predvsem od osebnega dojemanja nasilja, obstoječe zakonodaje in percepcije kompetentnosti podpornega sistema.
Raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk, ki jo je Legebitra s partnerskimi organizacijami izvedla leta 2014 v sklopu projekta DIKE, je potrdila rezultate prejšnjih raziskav, in sicer da 91 % lezbijk in gejev, ki so doživeli nasilje, tega ne prijavi policiji. Kot razlog za neprijavo so respondentke_i navajali predvsem razlog, da po njihovem mnenju ni šlo za tako nasilje, da bi se ga splačalo prijaviti (55 %), in da s prijavo ne bi ničesar dosegli (26 %). Govorimo torej lahko o problematiki minimalizacije nasilja in neekonomičnosti prijave.
Ista raziskava kaže, da je skoraj 49 % vprašanih (od 1.145 sodelujočih oseb) zaradi svoje spolne usmerjenosti že doživelo nasilje. V večini primerov je šlo za psihično nasilje, kot so posmehovanje, izsiljevanje ali žaljenje. Sledi fizično nasilje – tega je izkusila četrtina vprašanih (24,6 %), spolno nasilje pa je doživelo 6 % vprašanih. Za večino tistih, ki imajo izkušnjo nasilja, ta ni bila enkratna. Skoraj 74 % vprašanih je poročalo, da so nasilje izkusili nekajkrat. Izvajalci_ke nasilja so bili najpogosteje neznanci_ke (v 66 % primerov).
Usposobljenost policijskega osebja za obravnavno homofobnega nasilja
Magić se v raziskavi osredotoča tudi na vprašanje, koliko je policijsko osebje usposobljeno za obravnavno homofobnega nasilja in diskriminacije. 80 % od 243 policistk_ov, ki je izpolnilo spletni vprašalnik, meni, da v času izobraževanja za svoj poklic ni prejelo nobenih informacij o homofobnem nasilju ali kaznivih dejanjih na osnovi spolne usmerjenosti. 82 % sodelujočih se v času zaposlitve na policiji ni udeležilo nobenega predavanja na temo homofobnega nasilja. 77 % respondentk _ov pa se samoocenjuje kot nezmožne prepoznati specifične značilnosti homofobnega nasilja. Predvsem je zaskrbljujoče, da 70 % vprašanih meni, da kazenski zakonik ne predpisuje strožjih kazni za s sovraštvom motivirano nasilje. Po slovenski zakonodaji se namreč storilcu_ki pri izreku kazni dokazan motiv sovražnosti šteje kot oteževalna okoliščina.
Glede na nizko stopnjo prijavljanj homofobnega nasilja naslednje številke niso presenetljive. 74 % vprašanih policistk_ov v policijskem postopku še ni obravnavalo homofobnega nasilja. Pri tem jih 65 % meni, da policist_ke istospolno usmerjene osebe obravnavajo enko kot vse ostale.
Prijava vsakršne oblike nasilja, tudi zasmehovanja, je torej pomembna, še pomembnejši pa je strokoven odziv pristojnih.
