Tema – Rekatolizacija

In nomine deus*

Rekatolizacija vsega in vsakogar

Nekoč sem, najstnik, našemu župniku z navdušenjem pripovedoval o pridobitvah francoske revolucije: svobodi, enakosti in bratstvu, češ, Kristusove vrednote. Odvrnil mi je, da je najhujše, kar se je lahko zgodilo človeštvu in cerkvi francoska revolucija. Ni pojasnil. Jaz pa ne vztrajal z vprašanji.

Sekularizacija – temeljno zlo

Razsvetljenski ideali, prevlada razuma in znanosti nad dogmatiko in teologijo, profanega nad sakralnim, ločitev cerkve od države, nacionalizacija cerkvenih posesti, laizacija države in javnega življenja, odtujevanje ljudi od cerkve (razcerkvenjevanje), verski pluralizem, zmanjševanje družbenega pomena religije … skratka, sekularizacija. Slednja je prav s francosko revolucijo prvič tako manifestno privedla zahodno civilizacijo do udejanjanja upanja o skorajšnjem koncu monopola krivičnih, izkoriščevalskih, avtokratskih, avtoritarnih, totalitarnih družbenih ureditev, ki so svojo represijo individuuma uresničevali s cerkvenim blagoslovom oz. so bili pogosto kar cerkev sama. Rojstvo novega, osvobojenega, samozavestnega, sodobnega, progresivnega, razumenga človeka, ki bo z znanjem gradil lepši, pravičnejši tuzemski svet, je moč pripisati prav revoltom v Parizu. Prva resnična zmaga emancipiranega homo sapiensa nad tistimi, ki so prepričani, da lahko in nomine deus podjarmljajo ljudi, se je zgodila prav v mestu, kjer je človeštvo 159 let pozneje podpisalo »mednarodno magno karto vseh ljudi vsepovsod«, kot je 10. decembra 1948 ob razglasitvi pred Generalno skupščino OZN Splošno deklaracijo človekovih pravic definirala Eleanor Roosevelt. In emancipacija se je zgodila z uporom.

Zgodovinsko dejstvo je, da se je Rimskokatoliška cerkev (RKC) vsakršnemu nesramnemu odklanjanju »Odrešenika« in predrznemu upiranju tistih, ki jim je zaukazala ponižnost, vselej sistematično, organizirano in silovito zoperstavila. Pa naj se je tem procesom reklo križarske vojne, rekonkvista, protireformacija, inkvizicija ali nova evangelizacija. V tem tekstu, ki se bo osredotočal na hlepenja RKC po oblasti v Sloveniji v novejši zgodovini oz. sodobnosti, bomo pojav imenovali rekatolizacija.

Ena najbolj neustrašnih in neutrudnih proučevalk procesov rekatolizacije, zaslužna profesorica dr. Maca Jogan s Fakultete za družbene vede, v izvirnem znanstvenem članku Rekatolizacija slovenske družbe, objavljenem v Teoriji in praksi leta 2008, ugotavlja, da »rekatolizacijske težnje niso izum 21. stoletja in tudi niso značilne le za slovenski prostor. Čeprav se vnanje izražanje teh teženj glede na spremenljivo družbeno okolje nekoliko spreminja, gre v bistvu za odgovore Katoliške cerkve na radikalne izzive, ki jih predstavljajo konkretna prizadevanja za odpravljanje različnih vidikov družbene neenakosti.« Z drugimi besedami, vsakič, ko človeštvo dvigne glavo z uporom proti krivičnim, poniževalnim, represivnim, razčlovečevalnim praksam in sistemom, RKC v imenu družbenega reda in boga, pritisne nazaj, da bi ohranila krivični red, v katerem ima sama priviligirano mesto.

Prvi val rekatolizacije

Prvi val rekatolizacije na Slovenskem v novejši zgodovini sega v zadnja desetletja 19. stoletja. Takrat so se rodila prva prizadevanja za ekonomske, socialne in politične pravice večine prebivalstva: množične stavke, javni shodi, zahteve po skrajšanju delovnika (z 11 na 8 ur), povišanje skrajno nizkih mezd, ukrepi za socilano varnost med boleznijo in starostjo … Okrepile so se torej vrednote socialne demokracije. Vse to je sovpadlo z »upadanjem zaupanja v Katoliško cerkev, z zmanjševanjem religioznosti in z razcerkvenjenjem. Hkrati se je krepila vloga znanosti,« piše dr. Jogan. Znanosti, ki je, kot so pisali katoliški kritiki istega časa, gojila nekrščanska načela, ki so potem prešla v politiko, zakonike, gospodarstvo in javno življenje. »Čeprav je bilo 19. stoletje znano tudi kot stoletje resnične materialne bede, pa to dolgo časa ni bilo moteče za cerkev. Moteče je postalo to dogajanje šele takrat, ko so se pojavila organizirana upiranja zoper vsestransko bedo. Ni naključje, da je cerkev šele takrat odločno posegla v dogajanje in da je usmerila vse sile v obsojanje upornosti,« ugotavlja dr. Jogan.

Zoper to »družbeno zlo« in »družbeno bolezen« se je postavila RKC. »Krščanska socialna miselnost se je na Slovenskem začela širiti proti koncu osemdesetih let 19. stoletja kot branik pred revolucionarnimi težnjami in kot izhod iz ‘zmedenega’ časa. Radikalno nastopanje organiziranih delavcev, ki ga je spodbujal beden konkretni položaj, so katoliški ideologi razlagali kot posledico nevere in odvračanja od krščanstva. Ker je očitno popuščalo učinkovito delovanje načela ‘delaj, varčuj in moli’ in pojmovanje dela kot dolžnosti in ‘kazni za greh’, s čimer je Katoliška cerkev v preteklosti izravnavala in opravičevala veliko socialno neenakost, se je kot njena glavna naloga kazala potreba po oblikovanju in krepitvi krščanskega načina rešitve socialnega vprašanja.«

Podlago za terapijo te družbene bolezni je RKC črpala iz okrožnic papeža Leona XIII. (1878-1903): Quod apostolici muneris (1887) – v njej je opozarjal na nevarnost socializma, Rerum novarum (1891) – prinašala je program rešitve socialnega vprašanja, Graves de communi (1901) – o pomoči delavskemu ljudstvu. Tako je papež Leon XIII. utemeljil proces rekatolizacije »pri kateri pa ni šlo le za sistematično ‘koloniziranje brezverskega duha’, temveč za poseganje na vse ravni človeške dejavnosti,« je zapisala dr. Jogan.

Sledila je ofenziva. Zoper nekrščansko znanost je RKC na Dunaju leta 1892 ustanovila »znansvteno društvo« Leogesellschaft, v Ljubljani pa leta 1896 Leonovo družbo. Za širjenje svojih religioznih zamisli v vse pore družbenega življenja so vzpostavili medije: Katoliška tiskarna v Ljubljani (1883), dnevnik Slovenec, revije Rimski katolik (1888-1896), Katoliški obzornik (1897-1906), Čas (1907-1942). Organizirali so bogato knjižno produkcijo in krščanske šole. »K razvijanju ponižnosti in pokornosti v imenu strahu božjega so ‘kapilarno’ vsestransko prispevale tudi različne organizacije, zlasti Marijina družba, ki je bila notranje podrobno razčlenjena (npr. posebne družbe za dečke, mladeniče, može, dijake, delavce, žene, dekleta, otroke itd.). Udje vseh enot ‘Marijine vojske ali armade, ki naj se skupno bori zoper sovražnike svete vere in svojega zveličanja’, so bili dolžni ‘Mariji veselje delati’ in skrbeti za ‘popolnost krščanskega življenja’, in ne le za navadno pobožnost, kot je zapovedoval Molitvenik za Marijine družbe iz leta 1920. Dolžnost članov in članic Marijinih družb je bila razširjati ‘pravo’ vero in ‘apostolsko delovati’ ter reagirati na morebitne dvome ali zahteve po spremembi reda,« ugotavlja dr. Jogan. Moralni red članic in članov Marijinih družb je bil natnačno določen in je segal od pravilnega izvajanja intimnega življenja do javnega in političnega. Dr. Jogan: »Uresničevanje lastnosti, kot so ponižnost, vdanost v usodo, potrpežljivost in bogu podobno obnašanje (z vključenim trpljenjem), je bilo definirano kot nekaj normalnega in naravnega. Tako je Marijina družba kot množična organizacija, ki se je zlasti utrdila v prvih dveh desetletjih 20. stoletja, pomagala izkoreninjati svoboduharstvo.«

Prvi val rekatolizacije je bil prekinjen s koncem druge svetovne vojne, s strogo ločitvijo cerkve od države, in vzpostavitvijo RKC nenaklonjenega totalitalnega sistema.

Drugi val rekatolizacije

Nedavno spodleteli poskus RKC, da bi v šolskem prostoru uveljavila diskurz medikalizacije homoseksualnosti (koprska škofija je v okviru Dnevov mladih v Šolskem centru Postojna med prvomajskimi počitnicami želela izvesti predavanje Luce di Tolveja o »reparativni terapiji zdravljenja« homoseksualnosti); centralna vloga RKC ob sprejemanju Družinskega zakonika (tajnik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci dr. Tadej Strehovec je bil uradno vabljen na seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide v Državni zbor, poleg tega pa je ustanovil in vodil Zavod Kul.si, pod okriljem katerega je delovala Civilna iniciativa za družino in pravice otrok Aleša Primca); demonizacija kontracepcije (poslanka NSi dr. Alenka Šverc jo je v Pogledih Slovenije enačila s pesticidi), enostarševskih (»nepopolnih«) družin, ukinjanje zunajzakonskih zvez (v drugem branju Družinskega zakonika je to uspelo poslancu SDS, zdravniku in nekdanjemu redovniku Francetu Cukjatiju) … vse to med referendumsko kampanjo o Družinskem zakoniku; preprečitev odprave sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin v okviru Družinskega zakonika; poskus RKC, da bi vdrla v prostor laičnega šolstva (z veroukom); razmisleki o obdavčenju samskih (v času ministrovanja mag. Janeza Drobniča, NSi); blagoslavljanje državnih objektov; demonizacija samskih žensk med referendumsko kampanjo o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo; odpiranje razprave o legalnosti in legitimnosti splava (evorposlanec NSi Lojze Peterle je v Evropskem parlamentu kot prvopodpisani nedavno predstavil člene San Jose – navodila vladam in civilni družbi za odpravo pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok) … Vse to so znaki, da po osamosvojitvi Slovenije upravičeno lahko govorimo o novem valu rekatolizacije pri nas. Ali je tovrstno sklepanje pravilno, smo v pogovoru za Narobe vprašali dr. Maco Jogan.

V celoti se strinjam z vašo ugotovitvijo. Dodala bi to, da se je ta proces začel že pred letom 1991, da je ves čas skrbno in podrobno načrtovan. V času, ko je bila RKC izmejena iz javnega prostora in usmerjena predvsem v družino kot ključno ustanovo zasebnega življenja, je težišče dejavnosti usmerjala na mlade (šestdeseta, sedemdeseta leta 20. stoletja), kasneje na starše in po zasuku političnega sistema na celotno javnost. Navzven potekajo ta prizadevanja pod silno lepimi naslovi, vselej naj bi šlo za izključno najbolj moralno čista dejanja. Omeniti moram tudi to, da sem že pred desetletjem naletela na nasprotovanje oznaki »rekatolizacija«, šlo naj bi le za »evangelizacijo«, ali, kot je poudaril lani septembra metropolit dr. Anton Stres (v predavanju na študijskih dnevih Draga 2011), gre za »novo evangelizacijo«. Prav v tem predavanju je bilo poudarjeno, da gre v bistvu za »nekako samodejni odziv« občestva vernikov na potrebo po novi evangelizaciji »brez intenzivne podpore z vrha Cerkve«. To se tako lepo sliši! Dobro pa je pogledati še v zakulisje te spontanosti.

Kaj torej razkriva pogled v zakulisje »spontane nove evangelizacije«?

Po razlagi najvišjih predstavnikov RKC se je proces evangelizacije (rekatolizacije) začel sredi sedemdesetih let s pojavom okrožnice papeža Pavla VI. Oznanjevanje evangelija (1975) in se zlasti okrepil s papežem Janezom Pavlom II., po katerem naj bi bila ta evangelizacija nova predvsem »v svoji gorečnosti, v svojih metodah in v svojem izrazu«. Glede na funkcijo, ki jo je v vesoljni RKC imel Janez Pavel II., zlasti v odnosu do družbenih okolij, kjer se je razbohotil »virus komunizma«, je težko verjeti, da bi šlo za spontanost verskih občestev. Ali je tudi podpiranje slovenske RKC z lepo vsoto denarja, na primer leta 1992 s strani Vatikana (o čemer lahko beremo v delu »Vatikan d.o.o.«), spontano?

O novi evangelizaciji ne moremo govoriti brez ustrezne umestitve v konkreten prostor in družbene razmere.

Omejila se bom na slovenske razmere. Ta vrsta evangelizacije je dejansko rekatolizacija, to pa je odgovor na sekularizacijo, ki je v slovenski družbi intenzivno potekala zlasti od konca 60-tih do začetka 80-tih let 20. stoletja. Ta proces, ki je povezan s povečevanjem individualne avtonomije in zmanjševanjem družbene kontrole nad udeleževanjem v cerkvenih dejavnostih, se je navzven kazal v zmanjševanju obiska cerkva. Poleg zmanjšane cerkvenosti se spreminja tudi vsebina religioznih prepričanj: tradicionalna verovanja (npr. v pekel, hudiča, nebesa) so namreč očitno manj sprejeta – tudi na Slovenskem. Vendar je ves čas obstajala razlika po spolu: ženske so (bile) bolj religiozne in so predstavljale tudi večino udeležencev različnih cerkvenih obredov. Usmeritev na družino je pomenila predvsem usmeritev na ženske, kar ni bila novost v delovanju RKC.

Z ločitvijo cerkve od države po drugi svetovni vojni je odpadel neposreden duhovni in moralni pritisk RKC na ženske. Z izenačitvijo žensk in moških v političnih, ekonomskih in socialnih pravicah se je postopno zmanjševala potreba po podrejenosti moškemu (očetu, možu) in povečevala možnost za žensko ekonomsko neodvisnost in samostojnost. Ženske so lahko vedno bolj nadzorovale svoje lastne reproduktivne zmogljivosti in s tem zmanjševale svojo ujetost v tradicionalno vlogo matere/gospodinje. Ženske so kot enakopravne vedno bolj množično vstopale v javni prostor, in se tako »raz-domačevale« (dedomestificirale), čeprav večinoma dodatno obremenjene z odgovornostjo za družino/gospodinjstvo. To pa ni ravno v skladu s socialno doktrino, kot jo je zlasti še in še pojasnjeval v uradnih dokumentih papež Janez Pavel II. Zato je bilo treba misliti na dodatna prizadevanja za zaustavitev »nevarnih« teženj razcerkvenjenja in zmanjševanja religioznosti. Tega se je zavedala tudi slovenska RKC, saj po besedah dr. Stresa: »Sekularizacija kot oddaljevanje od Boga in religije tudi ni železni zakon, ampak je samo tendenca, katere moč lahko okrepimo ali oslabimo«.

Kateri so glavni elementi procesov rekatolizacije oz. retradicionalizacije naše države?

Po zasuku političnega (1990) in ekonomskega sistema, z uvedbo mnogostrankarske demokracije in kapitalističnega tržnega gospodarstva so se prizadevanja Katoliške cerkve usmerila v to, da si spet pridobi (za več desetletij omejen) močan položaj v javnem življenju. Ta se je od začetka 90-tih let 20. stoletja nenehno in celostno krepil – od ekonomske, duhovne in moralne do politične moči (zlasti preko nekaterih strank). Zahteve po priznanju večje vloge RKC v javnem življenju in odločanju so se opirale na potrebo po vračanju »prave morale« v javno in privatno življenje, s čimer naj bi se odpravile posledice do cerkve sovražnega komunizma, katerega največja žrtev da je bila prav Cerkev. Edino primerna, ciljno usmerjena družbena sila moralnega popravljanja je Rimskokatoliška cerkev, kajti »ne gre nam več za velike in vseobsežne družbene projekte, ki naj bi že sedaj vzpostavili ‘nebesa na zemlji’. Ostaja pa temeljno vprašanje o tem, kaj je prav in kaj ni. Tako se tudi etika in morala ponovno vračata v naše javno življenje in v politiko … družbeni nauk katoliške Cerkve je namreč predvsem moralni nauk: njegovo izhodišče so moralna stališča, medtem ko liberalizem in marksizem ne priznavata morale kot samostojne in družbeno uporabne misli«, kot je poudarjal dr. Stres (1991).

To vračanje pa nikakor ni omejeno samo na »spontano« sprejemanje moralnih zapovedi RKC, temveč je institucionalno podprto, usmerjeno na prelomne dogodke v življenju posameznika (npr. krst, poroka) in večinoma v prikrito prisilnih oblikah.

V skladu z uradno pokoncilsko doktrino RKC je potekalo odkrito in prikrito prizadevanje za ponovno »udomačitev« žensk. V 90-tih se je »nova evangelizacija« kazala v poskusih cerkvi-prijaznih parlamentarnih strank (npr. Krščanski demokrati), da bi z zakonom podaljšali porodniški in starševski dopust na tri leta. To je tipičen primer povezave med rekatolizacijo in retradicionalizacijo, v konkretnem primeru repatriarhalizacijo. To sloni na želji po vračanju ideologije enega skrbnika, ki pa v temelju ustreza kapitalističnemu (neo)liberalnemu tržnemu gospodarstvu.

Naj dodam, da se od začetka devetdesetih let z različnimi sredstvi izvaja pritisk na ženske, da bi postale bolj »ženstvene« in da ne bi še naprej »uničevale družine«. To se kaže npr. tudi v spremembah nekaterih stališč, ki jih merijo raziskave SJM (1991 in 2003). V začetku devetdesetih se npr. več kot tri četrtine vseh respondentov ni strinjalo s stališčem, da predšolski otrok trpi, če je mati zaposlena. Prav ta trditev, ki so jo dokaj pogosto uporabljali zagovorniki »prave, tople družine« v devetdesetih, je očitno obrodila najbogatejše sadove. Otrok oziroma korist otroka je postala glavno merilo škodljivosti zaposlovanja žensk, s čimer se težnja po udomačevanju žensk kaže kot skrajno humana in v skladu z »nacionalnim obstojem«, ki ga ogroža nižanje rodnosti.

V zadnjem desetletju se nova evangelizacija kaže v poskusih neposrednega nadzora nad rodnostnim obnašanjem žensk in oblikovanjem družine. Najbolj očiten dokaz za to je srdito zavračanje predloga Družinskega zakonika, pri čemer je celo očitno presežena »spontanost« cerkvenega občestva, saj se organi Cerkve kot ustanove neposredno vključujejo v javne razprave. O prizadevanjih evropskega poslanca, da bi ženskam onemogočili svobodno odločanje o rojstvih otrok, bo gotovo še slišati v prihodnosti. Skratka, poteka neprekinjena in nespontana rekatolizacija.

Ali je RKC v Sloveniji strategijo rekatolizacije definirala v katerem od svojih uradnih dokumentov?

Natančen načrt, strategija za delovanje Cerkve v 21. stoletju na Slovenskem, je podrobno predstavljen v Sklepnem dokumentu Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem »Izberi življenje« (2002). Ta »celosten načrt našega delovanja«, ki je nastal »po treznem pogledu v preteklost in v sedanji trenutek«, utrjuje in dopolnjuje enodimenzionalno prakso Katoliške cerkve v zadnjih desetletjih 20. stoletja na Slovenskem. To se kaže zlasti v poudarjanju položaja cerkve kot žrtve totalitarizma, v redukcionističnem in sprevrženem razlaganju zgodovine po letu 1941, v ekskluzivističnem določanju »pravega« človeka in »resničnega življenja« ter v zahtevah po javnem in institucionalno usmerjenem delovanju tega »pravega« človeka na vseh področjih (šport, kultura, izobraževanje, vzgoja) in na vseh ravneh (od partnerske skupnosti do države). Tako naj bi »pravi« človek pomagal preoblikovati tiste, ki so za cerkev v resnici »mrtvi«.

Kot je potrjeno tudi v tem programskem dokumentu, se to ni pojavilo šele v samostojni Sloveniji, temveč poteka (na posameznih področjih) že od konca šestdesetih let 20. stoletja, zato ni naključno, da je sodobna »slovenska mlada generacija celo bolj religiozna kot generacija njenih staršev«. To dejstvo pa povečuje pomembnost vprašanja, kako bodo ti (človeški) viri upravljani.

Temeljni namen zbora je zato bil »na pragu tretjega tisočletja premisliti svojo dosedanjo pot in se zazreti v prihodnost …«, kar »je še zlasti nujno zaradi velikih sprememb in usodnih izzivov, pred katerimi stoji vse človeštvo.« Tako so slovenski katoličani dobili program, ki je »celosten načrt našega delovanja in se razteza na vsa področja cerkvenega življenja«. Pri pripravi tega načrta so snovalci »prisluhnili, kaj govori Duh naši Cerkvi. Po treznem pogledu v preteklost in v sedanji trenutek smo, odprti za njegove navdihe, načrtovali svojo prihodnost.« Ker je načrt širokopotezen in ambiciozen, škofje računajo na »pomoč od Očeta luči, ogenj Svetega Duha in drznost Božjega Sina« in tako so odločeni, da bodo »s pomočjo od zgoraj […] premagovali inercijo, ki grozi človeku, ki je prepuščen sam sebi.«

So plačevanje socialnih prispevkov duhovnikom, financiranje vojaških kaplanov, sofiananciranje katoliških šol (tudi umestitev Teološke fakultete v sklop Univerze), sofinaciranje katoliških medijev (npr. Radio Ognjišče), financiranje katoliških oddaj na javni televiziji – vse to iz državnega proračuna -, pa tudi uradna udeležba državnikov na cerkvenih obredih del procesa rekatolizacije ali samoumeven del sodobne, pluralne, civilizirane in demokratično urejene države/družbe?

Tako, kot so našteta področja urejena v Sloveniji, gotovo gre za rekatolizacijo, ki je dejansko že prešla skoraj v popolno kolonizacijo javnega prostora. To je vidno od oznak v prostoru (križi na vrhovih gora, hribov, osvetljene cerkve, izjemna medijska pozornost cerkvenim praznikom, itd.), preko ekonomske vloge na trgu do duhovnosti. Kot edina duhovnost, ki je medijsko dostopna najširšemu krogu ljudi, je cerkvena katoliška duhovnost (npr. Duhovna misel ob nedeljah na 1. programu Radia Slovenija, prenosi maš ob nedeljah na 3. programu javnega Radia Slovenija; duhovna oskrba v slovenski vojski in policiji ter v zdravstvenih ustanovah itd.). V Sloveniji se rekatolizacija kaže kot nujno popravljanje napak »komunizma« in ker se NOB enači s komunizmom, je z rekatolizacijo povezano tudi opravičevanje kolaboracije in ustanavljanja policijskih in vojaških enot, ki so delovale v okviru okupatorskih oblasti. To, kar se v imenu »nove evangelizacije« dogaja na Slovenskem, se ne bi moglo dogajati v kakšni Norveški ali Nizozemski.

In kako se rekatolizaciji upreti?

Z ozaveščanjem o dogajanju (in zlasti o sovražnosti do žensk) v preteklosti in sedanjosti tako v »naši« družbi kot v svetu in zlasti v EU; z demonopolizacijo vloge Katoliške cerkve v raziskovanju odnosov med spoloma in v družinskem svetovanju (neposredno v osebnih stikih in prek različnih medijev); z doslednim ločevanjem cerkve od posvetne države in z odpravo nenehno poudarjenega enačenja, da je katoliški etos edini pravi.

Neustavljiv prodor rekatolizacije je ob ustanavljanju Marijinih družb sodobnega časa (Zavod Kul.si), katoliških stanovskih organizacij (Akademsko društvo pravnik, Združenje novinarjev in publicistov, novo nastajajoče sociološko društvo …), katoliških izobraževalnih ustanov, raziskovalnih inštitutov in medijev … jasna. Podpora desne vlade tem procesom je ob dejstvu, da je od zaprisege do razrešitve svobodomislenega Aleša Guliča z mesta direktorja Urada za verske skupnosti minilo pičlih nekaj ur, nedvoumna. Viktimizacija, kot obrambni mehanizem RKC ob vsakršni kritiki rekatolizacije, je, ob uveljavljanju diskurza »kristjanofobije«, tako rekoč samoumevna. Cerkveno obsojanje vsakršnega upora krivični družbi je ob reakcijah Slovenske škofovske konference na vladne varčevalne ukrepe, dejstvo. Impotentna politična levica je klonila. Kaj pa mi? Se bomo pustili zlomiti?