Razkritje v kinu

FILM

Pogovor z Axlom Schockom, gostom filmskega festivala

 Kot filmski ljubitelj je Axel Schock dolga leta zbiral gradivo, povezano z gejevskimi filmi. Njegova kariera se je začela v osemdesetih letih na alternativni radijski postaji, v okviru katere je enkrat na teden vodil triurno oddajo o GLBT temah. Nato je postal urednik pomembne gejevske revije, sodeloval pa je tudi pri različnih knjigah o gejevski kulturi, kakršne je od nekdaj pogrešal kot bralec – med temi velja omeniti Out! 800 berühmte Lesben, Schwule und Bisexuelle (knjiga o znanih queer osebnostih), Der schwule Sprachführer (gejevski jezikovni vodnik), Die Bibliothek von Sodom (knjiga o gejevskih knjigah: 100 primerov homoseksualnosti v literaturi, od antike do danes) in zajetni vodnik po zgodovini queer filma, Out im Kino, ki jo je ob izboru filmskih odlomkov predstavil na letošnjem festivalu. »Prijatelj založnik je želel izdati tako knjigo, toda tak projekt je zahteval ogromno dela. Nazadnje sem kljub vsemu privolil in s kolegico Manuelo Kay sva po skoraj petih letih temeljitega in zahtevnega raziskovanja končno ustvarila leksikon queer filma.«

Foto: Ulf Meyer
 

Kako je potekal izbor?

Osredotočila sva se na vse mednarodne celovečerne filme in dokumentarce, ki so bili prikazani v Nemčiji, izpustila pa sva filme s stranskimi oz. manj pomembnimi queer liki. Zanimale so naju predvsem osebne zgodbe gejevskih oz. lezbičnih likov in kako so te zgodbe in liki prikazani in obravnavani v širšem kontekstu. Pri nekaterih filmih sva izpostavila tudi zanimivejše podatke o produkciji, odzive in podatke o filmu po njegovem izidu, na primer morebitno cenzuro ali prepoved.

 Knjiga pokriva skoraj sto let kinematografije. So bili torej tudi filmi iz začetka prejšnjega stoletja prikazani v Nemčiji?

Večinoma. Začenši s prvim gejevskim filmom Anders als die Andern (Drugačen od drugih) iz leta 1919, ki je pravzaprav nemški film in so ga predvajali le nekaj tednov. To je bil izrazito gejevski film, posnet kot neke vrste propagandni film proti paragrafu 175, ki je homoseksualnost opredeljeval kot kaznivo dejanje.

Dojemanje homoseksualnosti in posledično prikazovanje le-te v filmu se je z leti korenito spremenilo. V čem vidite ključni problem pri sprejemanju oz. zavračanju homoseksualnosti v družbi in kako se je odnos gledalcev v teh desetletjih spremenil?

Ena ključnih težav so vsekakor stereotipi, ki veljajo v družbi. V izbor filmov sva, denimo, vključila tudi filme, v katerih so geji in lezbijke prikazani na homofobičen način. V sedemdesetih so bili na primer v Nemčiji in Franciji zelo priljubljeni erotični filmi dvomljivega okusa, ki so jih večinoma vrteli v dvoranah pri železniških postajah. Njihova ciljna publika so bili heteroseksualni moški in pogosto so bili to filmi z lezbičnimi prizori ali zgodbami. In pravzaprav je še danes marsikateremu moškemu nelagodno, ko gleda film z gejevsko tematiko, zaradi strahu pred seksualnostjo, ki je ne pozna, še težje pa je sprejeti izkazovanje ljubezni med dvema moškima. Seks še nekako prebavijo, ljubezenski prizor pa je za mnoge hud udarec. Heteroseksualne ženske pa imajo take zgodbe pravzaprav rade. To je ena glavnih sprememb, ki jih je prinesel čas.

Ob tem takoj pomislimo na Goro Brokeback …

Na primer. Goro Brokeback so šli gledat predvsem geji in heteroseksualne ženske, ki imajo rade dramatične ljubezenske zgodbe. Heteroseksualnim moškim je ob prizoru dveh moških, ki se poljubljata, nelagodno. In največja ironija je, da je bil to popolnoma »heteroseksualen« film s heteroseksualnim režiserjem, zasedbo, scenaristom, celo posnet je bil po zgodbi heteroseksualne pisateljice. Tak projekt heteroseksualnemu gledalcu sporoča, da ni nič narobe, če si gre film ogledat, češ saj ne promovira homoseksualnosti.

Dejansko so ga ustvarjalci in igralci sami skušali na nek način opravičiti, češ da to ni gejevski film, ampak je preprosto dober film …

… o ljubezni! Obupno.

Kako naj torej gejevski in lezbični filmi preživijo kot gejevski in lezbični filmi?

Predvsem če pripovedujejo o zgodbah, ki nastanejo v GLBT skupnosti, za GLBT skupnost, in če so dobro posneti in distribuirani. Dovolj je tudi, če ima film znotraj širšega konteksta, denimo, gejevsko zgodbo, ki je prikazana kot nekaj vsakdanjega in s stališča gejevskega lika, ki ni posebnež. Tak film je na primer Aimée & Jaguar, ki pripoveduje o dveh lezbijkah med drugo svetovno vojno. Šlo je za klasično zgodbo o ljubezni med dvema osebama različnih veroizpovedi, le da sta bili tokrat to dve ženski, kristjanka in Judinja. Občinstvo je takih zgodb vajeno, zato je bilo to sicer nekaj posebnega, a obenem tudi običajnega. Zato je bil film precej uspešen.

Omenili ste gejevske like kot posebneže. V tridesetih in štiridesetih letih so v hollywoodskih filmih to bili poženščeni moški, ki so v filmih prevzeli nekakšno vlogo klovna, t.i. sissies.  Še danes so precej pogosti – moški, ki se spoznajo na modo, mahajo z rokami kot propeler in imajo funkcijo razvedrilnega vložka med odvijanjem glavne zgodbe. Mislite, da taki liki še vedno vplivajo na podzavest povprečnega gledalca?

Mislim, da ja. Taki primeri žalostnih, nesrečnih ali smešnih podob so v filmih in televizijskih serijah še vedno pogosti. Čeprav, vsaj v Nemčiji, je kljub vsemu prišlo do dveh zanimivih pojavov: film, ki vsebuje take klišeje, tudi heteroseksualnih kritikov ne prepriča več, občinstvo je to večinoma preraslo. Imamo pa tudi veliko stand-up komedijantov, ki na televiziji zabavajo publiko in gledalce z raznimi šalami na to temo, ki smo jih že vsi siti, ampak ljudje se jim še vedno smejejo. Po drugi strani je na primer v Nemčiji, v nasprotju s Slovenijo, zelo veliko znanih ljudi, ki so javno razkrili svojo homoseksualnost. To je za javnost zelo pozitivno, kajti če vidi »normalne« ljudi, ki živijo z istospolnim partnerjem, nekateri imajo tudi otroke, dobi o homoseksualnosti veliko bolj realno podobo. V rumenem tisku, kjer se bralci redno seznanjajo s tem, kam je kateri zvezdnik odšel na počitnice in s kom, so se pred nekaj leti začele pojavljati take novice o gejevskih parih, vendar brez negativnih pripomb ali zaničevalnega tona, ki smo ga bili sicer v takih publikacijah vajeni. Tudi to kaže na pozitivno spremembo.

Mediji imajo vsekakor močen vpliv na javno mnenje, in obratno. Javnost laže sprejema homoseksualnost, ker o njej dobiva realnejšo podobo, verjetno pa je tudi poročanje medijev manj negativno, ker je javnost na splošno vse bolj osveščena.

Vsekakor. Pred nedavnim je svojo homoseksualnost na primer priznala zelo ugledna televizijska novinarka Anne Will, ki vodi zelo pomembno pogovorno oddajo o politiki. Lezbijke so seveda bile navdušene, ker so dobile novo ikono, dogodek pa je bil pozitiven tudi za širšo javnost, saj gre za zelo inteligentno in priljubljeno medijsko osebnost. Čim več znanih ljudi se bo razkrilo, tem manj jih bo mogoče napadati. Berlinski župan je že več let nazaj razkril svojo homoseksualnost in kamorkoli gre, mora odgovarjati na novinarska vprašanja o tem, kako je, če si homoseksualen župan. Gotovo jih je že sit, vendar je zelo pomembno, da o tem sproščeno govori. Mediji, pa ne samo mediji, si ne morejo privoščiti, da bi o tem poročali negativno, ker bi se nazadnje samo osmešili.

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Film: Ljubimci nad oblaki

Grotesken let med oblaki z začinjenim koktajlom ekscentrične komedije in družbenopolitične satire...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja