Ponosno v Mumbaju
Tekst in foto: Irena Kralj
Sredi zime, na hladen deževen dan, bi se človek z veseljem premaknil nekam na toplo. Če k temu dodaš še glasbo bobnov, dobro družbo in aktivistični duh, bi bil skoraj vsak z veseljem na Paradi ponosa v Mumbaju. Drugega februarja 2013 se je tam odvila četrta Parada ponosa.
Če pustimo romantiko in eksotiko ob strani, ima indijska LGBT-skupnos žal ogromno razlogov za proteste. Konservativna in z različnimi skrajnimi verskimi prepričanji prežeta dežela enakosti pred zakonom in v družbi ni posebej naklonjena. Homoseksualnost je bila s 377. členom indijskega kazenskega zakonika dekriminalizirana komaj 16. avgusta 2008.
Lezbijke, geji, biseksualci in transspolne osebe v Indiji doživljajo diskriminacijo na podlagi svoje spolne usmerjenosti doma in na delu. Hudim pritiskom, da se morajo poročiti z osebo nasprotnega spola, se je praktično nemogoče izogniti. A, kot je dejal eden od udeležencev parade: »Ne želimo si vašega pomilovanja. Potrebujemo le pravice, ki nam gredo.«
Če vas je zamikalo, ne pozabite označiti Mumbai na svojem potovalnem koledarčku za prihodnje leto.
Mavrična Amerika
Prva izvolitev Obame leta 2008 je sovpadla z razvpitim referendumom o Predlogu 8, ki je v Kaliforniji istospolnim parom odvzel že pridobljene pravice do sklepanja zakonskih zvez. Druga izvolitev prvega ameriškega predsednika, ki je iz Bele hiše javno podprl istospolne zakonske zveze, je bila pospremljena s povsem drugačnim izidom: v zveznih državah Maryland, Maine, Washington in Minnesota so na referendumu podprli istospolne zakonske zveze, hkrati pa je bila tega dne v zvezni državi Wisconsin izvoljena tudi prva razkrita lezbična senatorka, demokratka Tammy Baldwin. »Nisem kandidirala, da bi ustvarjala zgodovino, kandidirala sem, da bi ustvarjala spremembo,« je neposredno po zmagi tvitnila Baldwin. 50-letna članica kongresa je močna podpornica enakopravnosti LGBT-oseb, pravic žensk in zdravstvene reforme.
Bolj kot omenjene zmage, pa je odmeval drugi inavguracijski govor Baracka Obame, ki je med drugim dejal, da naše potovanje ne bo končano, dokler ne zagotovimo enakopravnosti za istospolno usmerjene osebe: »Naše potovanje ne bo končano, dokler naši bratje in sestre, ki so istospolno usmerjeni, ne bodo enaki pred zakonom – če smo namreč vsi ustvarjeni kot enakopravni, potem mora zagotovo biti tudi ljubezen, s katero se predamo drugim, enaka.«
Na inavguraciji je svoj blagoslov dal pastor episkopalne župnije iz Washingtona, ki je podpornik lgbt-pravic, zapela je Beyonce, nastopil pa je tudi Richard Blanco, ki je prvi gejevski pesnik, ki je recitiral poezijo na inavguraciji ameriškega predsednika.
Pravice lgbt-oseb in OZN
Le dan po mednarodnem dnevu človekovih pravic, 10. decembru, so v štabu OZN organizirali poseben dogodek, namenjen boju proti homofobiji. Generalni sekretar OZN Ban Ki-moon je ob tem jasno in glasno dejal, da imajo lgbt-osebe enake pravice kot vsi preostali. »Tudi oni so rojeni svobodni in enakopravni.«
Iz OZN so ob tem sporočili, da je mnenje o človekovih pravicah lgbt-oseb med državami deljeno, vendar se v zadnjih letih obrača v želeno smer. Ko so leta 2005 predlagali prvo skupno izjavo o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti, je bilo za le 32 držav. Do leta 2011 je izjavo podpisalo že 85 držav, med njimi tudi Slovenija, Hrvaška, BiH, Srbija, Makedonija … Kot da so s tem hotele še enkrat poudariti: »Nič nimamo proti lgbt-osebam. Samo ne v moji hiši.«
Ruska mavrična jara kača
Napadi na lgbt-osebe so v Rusiji del vsakdana, še posebej od takrat, ko so v različnih ruskih regijah sprejeli zakone, ki prepovedujejo t. i. homoseksualno propagando, kar pravzaprav pomeni prepoved pozitivne reprezentacije homoseksualnosti. Podoben zakon, ki bo veljal na zvezni ravni, je bil predložen tudi ruski Dumi.
Kljub temu se ruski aktivistke in aktivisti ne dajo. 19. novembra 2012 je Odbor za človekove pravice pri OZN presodil v korist aktivistke Irine Fedotove, ki so jo sodne oblasti v Rjazanu leta 2009 obsodile in kaznovale s 1.500 rublji (pbl. 40 evrov) zaradi napisov, ki jih je držala v rokah pred šolo: »Homoseksualnost je normalna« in »Ponosna sem na svojo homoseksualnost«.
Odbor za človekove pravice je presodil, da je Rusija s tem prekršila njeni pravici do svobode izražanja in nediskriminacije, ki sta zajamčeni v 19. in 26. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Aili Jernov, višji pravni svetovalec, je ob tem dejal, da je odločitev odbora zelo pomembna, saj je obratna od odločitve istega odbora iz leta 1982, ko se je v podobnem primeru, Hertzberg proti Finski, strinjal s prepovedjo javnega izražanja spolne usmerjenosti.
Rusija mora Fedotovi plačati odškodnino in zakone prilagoditi določbam Pakta o državljanskih in političnih pravicah.
Ukrajinska mavrična jara kača
Biksajo ga tudi v Ukrajini. Ukrajinski parlament razmišlja o potrditvi predloga zakona, ki bo kriminaliziral pozitivno reprezentacijo gejev in lezbijk, parad ponosa in celo projekcijo filmov, kot je Gora Brokeback. Kazni, ki jih predvideva predlog, so denarne in do 5 let zaporne kazni za ponovne kršitelje in kršiteljice.
Eden od inkubatorjev omenjene zakonodaje je Evangeličanska cerkev krščanskega upanja v Kijevu. Glavni pastor Valerij Rešetinski meni, da je boj proti homoseksualnosti stvar »nacionalne varnosti«, od katere je odvisno preživetje naroda. Po njegovem je srž problema v svobodi govora seksualnih manjšin, ki s tem kršijo njegovo neodtujljivo pravico, da mu ni treba slišati ničesar žaljivega. Dodaja, da ne moreš delati vsega, kar si želiš, ker so okrog tebe ljudje, ki imajo iste pravice kot ti. (Besede so že prave, samo razumevanje je zveriženo.)
Ukrajina je sicer prva med bivšimi sovjetskimi republikami, ki je dekriminalizirala homoseksualnost, in sicer leta 1991.
Hiperaktivni Evropski parlament
Evropski parlament je decembra sprejel dve resoluciji, v katerih je Rusijo in Ukrajino pozval k umiku prepovedi pozitivne reprezentacije homoseksualnosti. Parlament je oktobra objavil tudi študijo potencialnih smernic EU za enakopravnost lgbt-oseb. Decembra so sprejeli novo izčrpno poročilo o temeljnih pravicah v EU, ki vključuje tudi obsežen oris položaja lgbt-oseb in zahteve po ukrepih na področjih homofobnega in transfobnega nasilja ter diskriminacije. Istega meseca so sprejeli še letno poročilo o človekovih pravicah v svetu in Strategijo EU o prioritetah na področju človekovih pravic, po kateri nediskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti in spolne identitete ostaja prioriteta EU, tudi v zunanjih odnosih. Evropski parlament je decembra pozval tudi 78 držav, ki še vedno kriminalizirajo lgbt in interseksualne osebe, da takoj preoblikujejo zakonodajo in prenehajo z vsemi oblikami preganjanja. Pozval je tudi države članice, naj razmislijo o reformah zakonodaje s področja partnerstev in zakonih zvez, saj je verjetnost za zaščito temeljnih pravice lgbt-oseb večja v državah, kjer imajo te osebe dostop do civilnih partnerstev ali zakonske zveze.
Francija da, Poljska ne
V poljskem parlamentu so zavrnili vse tri predloge zakona o civilnih partnerstvih, ki jih so jih predlagale vladajoča stranka in dve stranki opozicije. Predlogi so se med seboj razlikovali le v podrobnostih. Največ nesoglasij se je spletalo okrog terminologije. Nevladne organizacije in opozicija sta predlagali termin istospolna življenjska partnerstva, pozicija in nevladne organizacije, ki zagovarjajo pravice trans oseb, pa so zagovarjale spolno nevtralnejši termin. Predlogi zakona sicer niso urejali le istospolnih civilnih partnerstev, ampak tudi raznospolna.
Drugače pa se je izšlo v Franciji. Francoski parlament je z 249-imi glasovi proti 97-imi podprl zakon o istospolnih porokah, ki ga je 7. novembra 2012 predstavil francoski predsednik Francois Hollande. Čeprav so konservativci na zakon vložili kar 5000 amandmajev, je bil zakon sprejet, podpira pa ga tudi več kot 60 % francoskih državljank in državljanov.
Zgodovinska sodba
Evropsko sodišče za človekove pravice je v začetku januarja 2013 izdalo odločbo, s katero je potrdilo, da verska prepričanja ne morejo biti razlog za diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti. Čeprav 9. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah zagotavlja pravico posameznika, da v javnosti manifestira svojo vero, je ta pravica – kot vse ostale – zamejena s pravicami drugih ljudi.
Sodišče je razsojalo v primeru matičarke Lillian Ladele (na fotografiji levo), ki zaradi svojih verskih prepričanj ni želela opraviti svoje službene dolžnosti in skleniti civilno partnerstvo za istospolni par, in v primeru Garyja McFarlaneja (na fotografiji desno), ki istospolnemu paru ni želel nuditi partnerske terapije. Oba sta zaradi tega izgubila službo.
Sodišče je odločilo, da je bila odločitev delodajalca Lillian Ladele legitimna, saj je bil istospolni par diskriminiran zaradi spolne usmerjenosti, medtem ko Lillian Ladele ni bila kršena pravica biti nediskriminiran na osnovi svoje vere. Sodišče je podobno razsodilo tudi v primeru Garyja McFarlaneja in soglasno odločilo, da ni prišlo do kršitve njegove pravice do svobode verovanja.
In memoriam
In ko smo že pri partnerstvih in zakonskih zvezah: 17. decembra je v 65. letu starosti zaradi bolezni umrl Richard Adams, eden prvih borcev za istospolne zakonske zveze. Umrl je v domu za ostarele, kjer je živel s svojim dolgoletnim partnerjem Tonyjem Sullivanom.
Adams in Sullivan sta se spoznala v gejevskem baru »The Closet« v Los Angelesu leta 1971. Njuno pojavljanje v javnosti se je začelo, ko sta slišala za uradnico v okrožju Boulder v Koloradu, Clelo Rorex, ki je izdajala dovoljenja za poroko istospolnim parom. Od okrožnega tožilca je namreč izvedela, da v Koloradu noben zakon ne prepoveduje izdaje tovrstnega dovoljenja istospolnim parom.
Adams in Sullivan sta bila leta 1975 med prvimi šestimi pari, ki jima je Rorex izdala dovoljenje. Desetletja sta se borila s homofobno birokracijo za priznanje njune zakonske zveze. Sullivanu je v 80-ih letih grozila celo deportacija v rodno Avstralijo.
Adams na žalost ne bo dočakal sodbe ameriškega vrhovnega sodišča o zakonu o obrambi zakonske zveze (Defense of Marriage Act). Je pa dočakal izenačenje istospolnih in raznospolnih parov v primerih deportacije.
Hvala, Richard in Tony.
V začetku januarja 2013 je v starosti 92 let umrla Jeanne Manford, mama Mortyja Manforda, gejevskega aktivista, ki je ustanovila znamenito ameriško podporno skupino PFLAG (Starši, družine in prijatelji lezbijk in gejev).
Jaenne Maford se je vključila v gejevsko in lezbično gibanje leta 1972, ko so njenega sina na protestu za pravice homoseksualcev pretepli homofobični huligani in je zaradi tega pristal v bolnišnici. Jezo, ki jo je ob tem občutila, je najprej zlila v pismo, ki ga je poslala uredniku časopisa The New York Post. V njem je kritizirala policijo, ki ni zaščitila njenega sina pred homofobičnim napadom. V podporo svojemu sinu se je dva meseca pozneje udeležila protesta homoseksualcev, ki je danes poznan kot njujorška Parada ponosa. Na protestu je nosila transparent z napisom, ki je pozival starše homoseksualcev, naj se združijo in podprejo svoje istospolno usmerjene otroke.
Prvi sestanek PFLAG je organizirala leta 1973 v New Yorku. Udeležilo se ga je dvajset staršev. Danes ima PFLAG več kot 350 podružnic po ZDA in združuje tisoče staršev.
Hvala, Jeanne.
Reparativna terapija v imenu vere
V prejšnjem Narobe smo poročali, da je spodnji dom parlamenta ameriške zvezne države Kalifornija potrdil zakon, s katerim je prepovedal »reparativno terapijo«. Zakon bi ščitil mladoletne lezbijke, geje, biseksualne in transspolne osebe pred terapijami, ki jih mladim, v prepričanju, da lahko »spremenijo njihovo spolno usmerjenosti in spolni izraz«, predpisujejo specialisti in specialistke za mentalno zdravje.
Zdaj pa je ameriško prizivno sodišče odložilo izvedbo zakona. Panel zveznih sodnikov namreč meni, da zakon ne more začeti veljati pred zaslišanjem o njegovi zakonitosti. Odložitev uveljavitve so zahtevali izvajalci terapije. Trdijo namreč, da je zakon v nasprotju s prvim amandmajem ameriške ustave, ki zagotavlja versko svobodo. (V imenu vere je dovoljeno vse.)
Transseksualnost ni duševna motnja
Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatris Association – APA) je 1. decembra s seznama duševnih motenj črtalo motnjo spolne identitete. V svojem priročniku o diagnostiki in statistiki duševnih motenj, ki bo izšel letos, so se odločili, da bodo od zdaj naprej uporabljali nevtralnejši termin, in sicer spolna disforija. Transaktivisti so se dolgo borili za izključitev termina motnja s transpodročja, saj stigmatizira transosebe.
V Mehiki geji darujejo kri
Tik pred koncem leta je v Mehki začel veljati nov zakon, ki moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), dovoljuje darovanje krvi. Stari zakon je to tej skupini eksplicitno prepovedoval.
Novi zakon prepoveduje darovanje krvi osebam, ki so okužene z virusom HIV ali hepatitisom in njihovim partnerjem ali partnerkam, ter osebam, ki imajo rizične spolne odnose ne glede na spolno usmerjenost. MSM, ki uporabljajo kondome, si ne injicirajo drog in niso spolni delavci tako lahko darujejo kri.
Slovenijo je tako poleg Bosne, o čemer smo pisali na Narobe blogu, prehitela tudi Mehika. Kaže, da ne bomo nikoli v ničemer nikakršen svetilnik.
Val homofobije na Balkanu
Foto: Matej Čelar
Ne, tudi v jesenskih in zimskih mesecih leta 2012 prebivalke in prebivalci Balkana niso preživeli brez homofobnega nasilja in diskriminacije. O nasilju smo sicer podrobneje pisali na Narobe blogu. Sledi le povzetek.
Ozmerjani, popljuvani, obrcani in pretepeni so bili posamezniki in posameznice v Skopju, Tirani, Zagrebu, Mostarju … V Tirani je protestnikom in protestnicam, ki so pred makedonskim veleposlaništvom izražali podporo lgbt-aktivistkam in aktivistom iz Makedonije, s smrtjo grozil 25-letni študent Redon Malokui: »Ne pojavljajte se v javnosti, sicer vas bom ubil! Hitler je imel prav, ko je pobijal take, kot ste vi! Poglejte, kaj z ljudmi, kot ste vi, počnejo Srbi! Enako bomo počeli tudi tukaj v Albaniji.« (Združeni v sovraštvu press.)
Zamaskirani neznanci so kamenjali še center za podporo lgbt-populaciji na Starem bazarju v središču Skopja. V Prištini pa so nasilneži razdejali prostore in pretepli uslužbenca mladinskega centra Boro Ramizi ter poškodovali prostor nevladne lgbt-organizacije Libertas.
V letu 2013 nas tako ne more nič več presenetiti. Razen nenasilja in popolne enakopravnosti.
Iz Srbije pa tole …
Srbski parlament je konec decembra sprejel spremembe kazenskega zakonika, s katerimi je uvedena oteževalna okoliščina za kazniva dejanja iz sovraštva na podlagi rase, veroizpovedi, nacionalne ali etnične pripadnosti, spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete. Tako kot v Sloveniji se bo oteževalna okoliščina upoštevala pri izreku kazni za tovrstna kazniva dejanja.
Srbska politika uveljavlja spremembe zakonodaje tudi zaradi želje po vstopu v EU. Kot smo poročali v prejšnji številki revije Narobe, je Evropska komisija kot pravni kriterij za vstop v EU določila tudi spoštovanje pravic lgbt-oseb. Septembra pa je sprejela tudi direktivo o zagotavljanju pravic žrtvam zločinov v EU, ki predvideva posebno podporo in zaščito oseb, ki so bile žrtve zločinov med drugim zaradi svoje spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izraza.
Uganda spet o smrtni kazni za geje
Ugandski parlament se spet pripravlja na sprejem brutalnega zakona, ki kriminalizira homoseksualnost in zanjo uvaja smrtno kazen. Če jim bo uspelo, obstaja nevarnost, da bo pobitih na tisoče prebivalcev Ugande, zgolj zato, ker so istospolno usmerjeni.
Po množičnem globalnem odzivu je ugandski predsednik Yoweri Kaguta Museveni leta 2011 ustavil sprejem omenjenega zakona. Konec leta 2012 pa so želeli verski ekstremisti v ugandskem parlamentu izkoristiti politične napetosti v državi v pričakovanju, da bodo nemiri na ulicah Ugande pozornost mednarodne javnosti odvrnile od drugega poskusa sprejema sporne zakonodaje.
Strategija ni uspela. Zaradi mednarodnega pritiska in bližajočih se praznikov so poslanke in poslanci na zadnjem parlamentarnem zasedanju v letu 2012 razpravo o zakonu premaknile na konec dnevnega reda. Zakon tako še vedno lahko sprejmejo letos. Mogoče ne kot božično darilo za krščanske prebivalke in prebivalce Ugande, kot je to napovedala predstavnica parlamenta Rebecca Kadaga, ampak kot darilo za valentinovo.
