Včeraj zvečer se v ruskem Sočiju s slovesno otvoritvijo pričenjajo XXII. zimske olimpijske igre, na katerih se bo v boj za 98 kompletov odličij v petnajstih različnih športih spustilo približno 2800 športnikov in športnic iz 88 držav. Med njimi bo letos tudi sedem razkritih lezbijk, med katerimi s ponosom najdemo tudi našo smučarsko tekačico Barbaro Jezeršek (na fotografiji), poleg nje pa bodo v »mavrični« ekipi nastopile še hitrostne drsalke Anatasia Bucsis iz Kanade, Ireen Wust in Sanne van Kerkhof iz Nizozemske, deskarki na snegu Cheryl Maas iz Nizozemske in Belle Brockhoff iz Avstralije ter smučarska skakalka Daniela Iraschko-Stolz iz Avstrije.
Čeprav razkriti LGBTšportniki in športnice niso nobena novost na olimpijskih igrah, pa so bile naštete športnice, ki bodo zastopale mavrične barve na igrah v Sočiju, v zadnjih dneh deležne izredne medijske pozornosti. Pri tem ni treba posebej razlagati, da sta poglavitna razloga za to medijsko zanimanje kontroverzna ruska zakonodaja in z njo povezana diskriminacija LGBT-skupnosti v Rusiji, o čemer smo obširno pisali tudi v več prispevkih na Narobe blogu.
Posledično so se v teh dneh pred pričetkom iger številna novinarska vprašanja v intervjujih z zastopnicami mavrične ekipe vrtela predvsem okoli tega, ali se ne bojijo diskriminacije s strani ruskih oblasti oz. zakaj mislijo, da je na letošnjih zimskih igrah tako malo razkritih homoseksualnih udeležencev oz. udeleženk olimpijskih iger. Za primerjavo naj povemo, da je npr. na zadnjih igrah v Londonu leta 2012 nastopilo kar 25 razkritih gejev in lezbijk.
V enem od nedavnih intervjujev je tako Barbara Jezeršek izjavila, da se počuti varno navzlic proti-homoseksualni zakonodaji v Rusiji, a hkrati je dodala, da so bile nekatere druge članice mavrične ekipe res razočarane nad nizko število razkritih LGBT-udeležencev in udeleženk na letošnjih igrah. Kljub temu, da Jezeršek ne vidi prav nobenega razloga, da bi skrivala svojo spolno usmerjenost, pa se je z mediji posredno strinjala, da je na relativno nizko število razkritih LGBT- udeležencev in udeleženk na igrah v Sočiju skoraj gotovo vplival tudi strah pred diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti.
A medtem ko je Barbara vzroke za ta »upad« števila mavričnih olimpijcev oz. olimpijk iskala v zakonodaji države gostiteljice, pa je po mnenju njene »reprezentančne kolegice«, nizozemske deskarke Cheryl Maas, odgovornost za tako nizko število razkritih LGBT-udeležencev oz. udeleženk na prihajajočih igrah nosi tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK) . Maasova je v nekem intervjuju že pred časom jasno povedala, da bi moral MOK bolj premišljeno izbirati prireditelja olimpijskih iger, saj bi se moralo države, ki ne spoštujejo pravic manjšin, kot je Rusija, že vnaprej izključiti iz izbirnega postopka.
Seveda, lahko rečemo: »Kar je, je,« toda, ali se je MOK česa naučil lekcije iz Sočija, bomo morali še malo počakati, vendar ne dolgo, saj se bo že naslednje leto izbiralo prireditelja XXIV. zimskih olimpijskih iger. Ne glede na to, ali bo MOK naslednjega prireditelja izbral bolj premišljeno, kot jim je to predlagala Cheryl Maas, to ne spremeni dejstva, da udeležba »samo« sedmih razkritih lezbijk na igrah v Sočiju jasno dokazuje, da je MOK zadal močan protiudarec LGBT-aktivizmu oz. vsem aktivistom in aktivistkam, ki se borijo za enake pravice raznih manjšin, s tem, ko je dodelil igre Rusiji.
Preden končam, bi dodal le še, da medtem ko bom sam spremljal olimpijske igre, vodilnim možem MOK-a svetujem, da si naj dobro preberejo določila olimpijske listine, ki so jo sami spisali, preden se lotijo naslednjih projektov, še posebej druge točke, v kateri so opisani cilji in poslanstvo MOK-a.
Kristjan Šinkec
